Betonska kupola na pacifiškem atolu Enewetak, pod katero je shranjenih več kot 120.000 ton radioaktivnih odpadkov iz časa ameriških jedrskih poskusov, kaže resne znake propadanja. Zaradi naraščanja gladine morja in podnebnih sprememb znanstveniki ter lokalne oblasti opozarjajo na povečano tveganje uhajanja radioaktivnih snovi v Tihi ocean.
Struktura, znana kot kupola Runit (med lokalnimi prebivalci pa kot Grobnica), je bila zgrajena med letoma 1977 in 1980 kot začasen ukrep za zajezitev radioaktivnega sevanja. Prekriva krater, ki ga je leta 1958 ustvarila jedrska eksplozija z močjo 18 kiloton, imenovana Cactus. Med letoma 1946 in 1958 so Združene države Amerike na atolih Enewetak in Bikini izvedle 67 jedrskih poskusov, od tega 43 zgolj na Enewetaku.
Kontaminirana prst
Pri sanaciji območja je ameriška vojska v krater odložila kontaminirano prst in vojaške ostanke ter jih prekrila s 46 centimetrov debelo betonsko ploščo, široko 115 metrov. Ključna pomanjkljivost inženirskega projekta pa je odsotnost neprepustnega dna. Kupola namreč leži neposredno na poroznem koralnem pesku, je te dni poročal portal ScienceAlert.
Voda iz oceana tako ob plimovanju že desetletja prosto prehaja v krater in iz njega. Odsotnost spodnje izolacije pomeni, da radioaktivni material, vključno s plutonijem-239, katerega razpolovna doba presega 24.000 let, redno prihaja v stik z vodo.
Raziskovalci opozarjajo, da se na zunanji lupini strukture zaradi vpliva soli in temperaturnih sprememb pojavljajo razpoke. »Nobena betonska struktura ne more zdržati niti delčka časa, kolikor je nevaren plutonij-239. Razpoke pa se pojavljajo še pred pretekom pol stoletja,« opozarja Arjun Makhijani, jedrski inženir in predsednik Inštituta za energetske in okoljske raziskave (IEER).
Fizično grožnjo dodatno zaostrujejo podnebne spremembe. Študija ameriškega Nacionalnega laboratorija Pacific Northwest (PNNL) iz leta 2024 poudarja, da bodo nevihtni valovi in postopno dvigovanje morske gladine glavni dejavniki za prihodnje širjenje radionuklidov po atolu.
Normalno staranje?
Otok Runit leži približno dva metra nad morsko gladino. Predvidena rast gladine morja za en meter do leta 2100 po mnenju znanstvenikov ne bo samo preplavila strukture, temveč bo močno povečala hidravlični pritisk pod njo.
Ameriško ministrstvo za energijo (DOE) medtem trdi, da razpoke predstavljajo normalno staranje betona in da je morebitno uhajanje iz kupole zanemarljivo v primerjavi s stopnjo sevanja, ki je že prisotna v okoliški laguni.
Ivana Nikolić-Hughes, kemičarka z Univerze Columbia in predsednica fundacije Nuclear Age Peace, ki je območje obiskala leta 2018, to trditev postavlja pod vprašaj. »Če je v laguni res toliko več odpadkov, zakaj so sploh gradili kupolo?« Njena ekipa je zunaj strukture izmerila povišane ravni sevanja in prisotnost petih različnih radionuklidov, kar dokazuje kompleksno kontaminacijo ekosistema. Opozarja tudi na možnost, da so pod kupolo shranjeni neustrezno dokumentirani ostanki ponesrečenih poskusov.
»Spomenik ameriški napaki«
Vprašanje ima globoke politične posledice. In seveda posledice za ljudi. Odgovornost ZDA je bila formalno zaključena s podpisom sporazuma o svobodni pridružitvi ob osamosvojitvi Marshallovih otokov leta 1986. Vlada v Majuru opozarja, da nima finančnih in tehničnih zmogljivosti za reševanje te dediščine.
Na atolu Enewetak danes živi približno 300 ljudi, ki so odvisni od ribolova v laguni, oddaljeni dobrih 30 kilometrov od kupole. Hkrati se oglašajo ameriški veterani, ki so sodelovali pri sanaciji. Mnogi, kot nekdanji vojaški voznik Robert Celestial, ob delu niso bili opozorjeni na nevarnosti in so kasneje zboleli. Ameriška vlada je te posameznike kot jedrske veterane uradno priznala šele leta 2023.
»Kupola ostaja spomenik ameriški napaki,« je situacijo povzel Jack Niedenthal, nekdanji minister za zdravstvo Marshallovih otokov.
