»Leto 2025 se bo v evropski zgodovini zapisalo kot leto, ko je Evropa vstopila v svoje stoletje ponižanja. Leto, ko je EU vstopila v fazo strateškega, gospodarskega in političnega zatona – in to predvsem po lastni krivdi. Evropa danes ni žrtev zunanjih sil, temveč talec iluzij o lastni veličini, moraliziranja in strateške praznine. Nastop drugega predsedniškega mandata Donalda Trumpa je zgolj v vsej polnosti razgalil to praznino,« je kot glavno značilnost minulega leta izpostavil ekonomist dr. Jože P. Damijan, ko smo ga poprosili za oceno minulega in napoved novega leta.
Vrsta ponižanj
»V letu 2025 je EU doživela vrsto ponižanj, ki razkrivajo njeno strateško nemoč. Dvakrat je brez resnega odpora kapitulirala pred ZDA: najprej ob zahtevi po dvigu obrambnih izdatkov na pet odstotkov BDP, nato še v carinski vojni, kjer ni zmogla verodostojnega odziva. Podobno kot pri vojaških izdatkih je vodstvo EU enostransko pristalo na maksimalne Trumpove zahteve. Odločitve so bile sprejete brez premisleka o dolgoročnih posledicah za javne finance, razvoj in socialno kohezijo, kar kaže na odsotnost strateškega razmisleka in vizije,« Damijan utemeljuje svojo nič kaj pohvalno oceno. Dodatno ponižanje po njegovem mnenju predstavlja nova ameriška varnostna strategija, v kateri Evropa ni več obravnavana kot osrednji zaveznik, temveč kot regija v civilizacijskem in gospodarskem zatonu. »Ameriški strateški fokus se je premaknil proti Pacifiku, EU pa je potisnjena na obrobje. Ta ameriški umik bi za EU moral pomeniti streznitev, a se je izkazalo, da Evropa ni pripravljena na osamosvojitev in zanjo nima ne skupne strategije ne soglasja o lastnih interesih.«
»Najbolj očiten izraz te zmedenosti je evropska politika do vojne v Ukrajini. Z odobritvijo dodatnih 90 milijard evrov financiranja je EU sprejela odločitev o dolgoročnem podaljševanju konflikta brez jasnega izhodnega ali mirovnega scenarija. Pri tem se Evropa slepi, da gre za obrambno investicijo v lastno varnost, v resnici pa gre za masivno preusmerjanje javnih sredstev v konflikt brez najmanjše možnosti zmage, ki pa ima hkrati za EU izrazito negativne gospodarske učinke. Visoke cene energije, pretrgane dobavne verige, izguba velikega trga in konkurenčnosti so neposredna posledica te politike. Ukrajina bo v naslednjih letih potrebovala najmanj 50 milijard evrov pomoči na leto. Po umiku ZDA to pomeni, da bo četrtina evropskega proračuna neposredno ali posredno vezana na financiranje vojne, medtem ko za konkurenčnost, industrijsko obnovo, tehnološki razvoj in energetsko prestrukturiranje ostajajo drobtine. To še dodatno poglablja strukturno slabitev EU, ki se že sooča z deindustrializacijo in selitvijo proizvodnje v regije z nižjimi stroški,« ugotavlja Damijan, ki se zaveda, da ima ta proces nadaljnje geopolitične posledice.
»Gospodarsko šibka Evropa ne more biti geopolitično relevantna. Z izgubo industrijske baze, brez tehnološke suverenosti in energetske varnosti izgublja tudi politični vpliv. Medtem ko ZDA in Kitajska gradijo industrijske ekosisteme, EU ostaja ujetnica iluzij o normativni moči in moralnem vodstvu, ki brez realne ekonomske podlage nima nobene teže. Brez povrnitve k industrijski strategiji, realistični zunanji politiki, pragmatični energetski strategiji in jasni opredelitvi interesov Evropa nima prihodnosti kot relevantna globalna sila,« poudarja ekonomist, ki se boji, da politične elite v EU niso dojele lekcij in da še ni prišlo do streznitve.
Spomin na Jugoslavijo
»Leto 2025 bi moralo postreči z odločnimi strategijami glede vojaške, tehnološke in surovinske suverenosti in reindustrializacije, vendar nismo dobili nič od tega. Za prihodnja leta zato nisem optimističen. Bojim se, da to, kar smo gledali v EU, spominja na zadnja leta umirajoče Jugoslavije: na pospešeno fragmentacijo po nacionalnem ključu, erozijo skupnih interesov in razpad veziv, ki so sistem držala skupaj. Razlika je v tem, da ima EU bistveno manj notranjih povezovalnih elementov. Prosta trgovina in ameriški varnostni ščit sta bila ključna stebra integracije, oba pa sta danes močno načeta. Če se ekonomske, energetske, podnebne, migracijske in druge politike ne bodo radikalno spremenile, bo minulo leto zgolj uvod v dolgo obdobje evropskega nazadovanja, pri čemer bo propad evropske integracije zgolj del tega evropskega zatona,« opozarja Damijan.
Kako pa kaže Sloveniji? »Obeti za Slovenijo so tesno vezani na širšo gospodarsko dinamiko v Evropi in razvoj nemške industrije, ki že od leta 2017 kaže trend deindustrializacije. Ker je Slovenija izrazito izvozno usmerjeno gospodarstvo, močno vpeto v nemške industrijske verige vrednosti, se upad nemške proizvodnje preliva v nižjo rast slovenskega izvoza, investicij in zaposlenosti v industriji. Nadaljevanje visokih cen energije, stroge evropske podnebne in regulativne politike ter odsotnost prepričljive evropske industrijske strategije pomenijo, da se konkurenčni položaj slovenskih podjetij v prihodnjih letih ne bo izboljšal. V takem okolju bo naša gospodarska rast vse bolj odvisna od domače potrošnje,« ocenjuje ekonomist, ki nekaj upanja vidi prav na domačem področju. »Pozitivni protiuteži sta domača razvojna motorja: 12 milijard evrov vlaganj v prometno infrastrukturo do leta 2030 lahko prek gradbeništva, dobaviteljev in hitrejše logistike ustvari pomembne multiplikativne učinke. Hkrati gospodarski program Made in Slovenia 2035 z načrtovanimi 19 milijardami evrov podjetniških investicij v desetih letih odpira možnost prestrukturiranja gospodarstva v višjetehnološke segmente. Vprašanje pa je, komu bomo lahko naše izdelke prodali, če bo EU še naprej stagnirala oziroma se dezintegrirala,« se sprašuje Damijan.
Sivo bolje kot črno
»Sloveniji se obeta še eno leto nekakšne sive stagnacije. Do tega nas ni pripeljala sedanja vlada, saj se že vse od leta 2021, ko je bil tisti kratki bum po pandemiji, soočamo z zelo nizkimi stopnjami rasti. Od leta 2022 nam stagnira ali celo pada tudi izvoz, zato ni efektivnega povpraševanja, čeprav se nam z dvigi plač in božičnico povečujejo stroški dela. Domače povpraševanje je kljub potrošnji gospodinjstev vsako leto slabše. Zaradi nizkega efektivnega povpraševanja se dvigovanje stroškov dela ne odraža v stroškovni inflaciji, ki bi bila sicer logična posledica višjih stroškov. Nastaja pa zaradi tega drugačen učinek, namreč zmanjševanje obsega proizvodnje, kar pritiska na zniževanje zaposlovanja. V Sloveniji lahko zato tudi letos pričakujemo šibko povpraševanje in stroškovne pritiske, ki pa se ne bodo prelili v inflacijo. Ta ne narašča po takšni stopnji kot plače, bo pa prihajalo do krčenja proizvodnje. Do slednjega prihaja tudi zaradi kriz, ki se dogajajo v Evropi, zlasti ukrajinske, ki je dvignila cene energentov in s posledičnimi omejitvami proizvodnje ustavila gospodarsko rast. Na vse nas bo vplivala tudi politika velesil, saj gre za spopad dveh različnih strategij. Kitajska še vedno vodi politiko zelo močne globalizacije, saj je odvisna od sveta, ZDA pa so se na drugi strani s svojimi carinskimi politikami odločile za zapiranje svojega gospodarstva, čeprav verjetno počasi že ugotavljajo, da je to škodljivo zanje in za vlogo dolarja kot svetovne valute,« pa o letošnjem in prihodnjih letih razmišlja ekonomist dr. Maks Tajnikar.
Tudi njega skrbijo pogoste napačne poteze EU, ki bi napovedano sivo leto lahko obarvale v še bolj temne odtenke. »Evropa se prepočasno in napačno odziva. Ena največjih napak je bila, da se je prehitro odpovedala svoji avtomobilski industriji, pri kateri ni imela prave konkurence, sama pa ne more konkurirati Kitajski pri električnih avtih. Hkrati je prehitro zapirala nuklearke in se potem po ukrajinski krizi znašla v pomanjkanju energije, dodatno škodo pa si dela z emisijskimi kuponi, ki nam dražijo elektriko. Nasploh ima EU okostenelo birokratsko strukturo, ki nam otežuje življenje. Škodljiva je tudi njena prisila z neustreznimi fiskalnimi pravili iz čisto drugih časov, ko so bili podjetja in banke veliko bolj zadolženi, zdaj pa je državni primanjkljaj nujen za vzdrževanje efektivnega povpraševanja,« meni Tajnikar, ki opozarja, da bo v prihodnje treba računati tudi na posledice uvajanja robotike in umetne inteligence, ki bo nadomeščala delovno silo in s tem vplivala na izgubo dohodkov gospodinjstev. »Polarizacija bogastva je vse večja, a brez množic, ki trošijo, tudi bogatih ne bi bilo. Tudi ljudje brez zaposlitve bodo morali preživeti, zato se bo v svetu spreminjala socialna struktura in organiziranost družbe, vprašanje pa je, na kakšen način. K večanju efektivnega povpraševanja lahko ključno prispevajo gospodarstveniki in podjetniki z ustreznimi investicijami. Ko je problem izvoza na naše tradicionalne trge, je treba rastoče trge in povpraševanje iskati drugje in iti za njim, če ne pride k nam. Če ga ni v Nemčiji, bo treba jutrišnje posle iskati drugje,« ugotavlja Tajnikar, ki pa ostaja optimist glede prihodnosti EU.
Evro kot lepilo
»Že ustavitev vojne v Ukrajini bi lahko pozitivno vplivala na evropsko gospodarstvo. Glavno lepilo za obstoj EU pa je zdaj namesto schengna postal evro, ki povezuje države evrskega območja, iz katerega nihče noče izstopiti, po njem pa se ravnajo in si ga želijo tudi države zunaj njega. Lahko se kregamo med seboj, ampak evro združuje verjetno najmočnejše gospodarstvo na svetu in kitajska valuta ga ne more kar izriniti,« ocenjuje Tajnikar.
