Svetovni dan hrane, ki ga zaznamujemo vsako leto 16. oktobra, je priložnost, da pod drobnogled vzamemo naše prehranjevalne navade, cene živil in naš odnos do te osnovne življenjske dobrine. Ko beseda nanese na cene hrane, imamo potrošniki prepogosto občutek, da se vse le še draži. Sveži podatki Statističnega urada RS (Surs) pa za september prinašajo nekoliko bolj optimistično sliko – hrana je bila namreč v povprečju za 0,9 odstotka cenejša kot v enakem lanskem obdobju. To je osvežujoča sprememba, sploh če upoštevamo, da so se v zadnjih desetih letih cene hrane in brezalkoholnih pijač pri nas prav vsako leto zviševale. Najvišjo, kar 18,7-odstotno inflacijo na tem področju smo doživeli kriznega leta 2022, lani pa je bila ta 4,7-odstotna.
Toda ta povprečna pocenitev skriva nekaj izrazitih skokov cen, ki so nas pošteno udarili po žepu. Za katero hrano smo torej plačali največ? Absolutni rekorder pri podražitvah je zamrznjeno sadje, katerega cena je poskočila za neverjetnih 22,2 odstotka. Tudi ljubitelji zelenjave niso imeli sreče, saj so se sveže in ohlajene zelene stročnice podražile za 21,2 odstotka, plodovke, kot so paradižnik, paprika in kumare, pa za 14,5 odstotka.
Na drugi strani so proračun nekoliko uravnotežile osnovne surovine. Največji padec cen so zabeležili maslo ter druga olja in maščobe iz mleka, in sicer za 18,3 odstotka. Cenejši so bili tudi sladkor (padec za 15,7 odstotka) ter surovo in polnomastno mleko (padec za 12,8 odstotka).
Koliko hrane sploh pridelamo sami?
Prebivalci Slovenije imamo na voljo zares ogromne količine hrane. Če bi vse lansko sadje in zelenjavo, ki smo ju imeli na razpolago (približno 509.000 ton), naložili na velike 25-tonske tovornjake, bi teh potrebovali več kot 20.000. Postavljeni v vrsto bi ustvarili neprekinjeno kolono, dolgo skoraj 300 kilometrov! Tako so izračunali na Sursu. V povprečju je imel lani vsak prebivalec na voljo 129 kilogramov sadja, 110 kilogramov zelenjave, 90 kilogramov mesa in 78 kilogramov krompirja.
V Sloveniji kmetje sicer pridelajo precej – lani denimo 170.000 ton pšenice, 80.500 ton zelenjadnic (kjer s 14.000 tonami kraljuje belo zelje) in 61.000 ton krompirja. A tu nastopi težava: vse to še zdaleč ne pokrije naših potreb. Naša stopnja samooskrbe je pri večini živil skrb vzbujajoče nizka. Več kot 100-odstotno samooskrbo smo lani dosegli le pri medu, kjer smo dodobra presegli domače potrebe. Pri mesu smo 85-odstotno, pri žitih pa smo 74-odstotno samooskrbni. Še slabša je slika pri pridelkih z njiv in iz sadovnjakov – pri krompirju je samooskrba zgolj 34-odstotna, pri zelenjavi 32-odstotna, pri sadju pa le 21-odstotna. Močno smo torej odvisni od uvoza; uvozili smo na primer kar sedemkrat več užitnih vrtnin, kot smo jih izvozili. Zanimivo pa je, kdo poje največ te hrane. Sadje in zelenjavo vsaj enkrat na dan zaužije več kot 60 odstotkov prebivalcev, pri čemer so ženske in starejše generacije bistveno bolj redne pri uživanju teh zdravih živil kot moški in mladi.
Od smetišč do srčnih dejanj
Čeprav domače hrane očitno primanjkuje in jo moramo uvažati, se paradoksalno soočamo z naraščajočimi količinami odpadkov. Podatki so alarmantni – v Sloveniji smo lani zavrgli kar 170.947 ton hrane, kar je še dva odstotka več kot leto prej. Največ te hrane zavržejo domača gospodinjstva, najmanj pa trgovine z živili, zato postaja ozaveščanje javnosti izjemno pomembno.
Pri tem izstopajo pozitivni primeri iz gospodarstva, ki kažejo, da se da zadeve urediti drugače in predvsem bolj etično. Trgovec Hofer na primer s svojim trajnostnim projektom Hrana na dobri poti že vrsto let spodbuja odgovorno ravnanje s hrano in presežke iz vseh svojih trgovin namenja tistim, ki so v stiski. Bor Trček, vodja za trajnost in zagotavljanje kakovosti izdelkov pri podjetju, pojasnjuje: »Nenehno optimiziramo naročanje izdelkov, te pred potekom roka uporabnosti pocenimo, nato pa presežke še vedno užitne hrane doniramo ter tako pomagamo posameznikom in družinam.« Kot prvi večji trgovec v Sloveniji so leta 2021 v projekt donirane hrane vključili čisto vse svoje trgovine – danes jih je že 93, več kot 85 odstotkov pa jih hrano donira vsak dan. V povprečju tako mesečno razdelijo okoli 160 ton hrane, med katero so največkrat sadje, zelenjava, pekovski izdelki in meso.
Takšna donirana hrana ne rešuje le problematike odpadkov, temveč lajša hude socialne stiske. »Donirana hrana mi močno olajša vsakdan in zmanjša stroške za osnovna živila. Zelo veliko mi pomeni občutek, da v težkih trenutkih nisem sama,« je srčno poudarila ena od prejemnic pomoči. Pravo kolesje te akcije pa so prostovoljci iz več kot 35 humanitarnih organizacij, ki skrbijo za prevzem in razdelitev živil.
K zmanjševanju gora zavržene hrane pa lahko odločilno prispevamo prav vsi v domači kuhinji. Z malo bolj načrtovanimi nakupi, rednim pregledovanjem hladilnika in pravilnim shranjevanjem lahko poskrbimo, da bo hrana nahranila ljudi, ne smetnjakov. Majhne spremembe vsakdanjih navad imajo na koncu največji vpliv – tako na naš družinski proračun kot na okolje.
