Po večletni pravni bitki so britanski mediji, med njimi ITV News in The Guardian, objavili izsledke obsežne preiskave o obtožbah zoper znanega britanskega komika in pisatelja otroških knjig Davida Walliamsa. Zvezdnik naj bi svojo slavo izkoristil za navezovanje stikov z najstnicami, pri čemer naj bi v nekaterih primerih prišlo tudi do spolnih stikov. Walliams obtožbe, ki segajo vse do leta 2003, odločno zanika. Vendar je primer v Angliji in drugod spet vrgel luč na tako imenovano dinamiko novačenja (v angleščini uporabljajo izraz »grooming«) in pogosto napačnem razumevanju odzivov žrtev.
Ob tovrstnih primerih se del javnosti in odvetniška obramba na sodišču pogosto osredotočata na ravnanje žrtev. Zastavljajo vprašanja, zakaj niso rekle ne, zakaj so privolile v srečanje ali zakaj niso o dogajanju nikomur povedale. Strokovnjaki na področju jezikoslovja in psihologije ob tem opozarjajo, da je takšno vedenje žrtev v resnici natančno tisti končni cilj, ki ga tehnike manipulacije skušajo doseči, je nedavno za The Conversation napisala profesorica Emily Chiang z birminghamske univerze Aston.
Tipične lastnosti komunikacije
Avtorica je opozorila, da novačenje ni preprost in jasno stopnjevan proces, kjer bi storilec očitno gradil prijateljstvo in zaupanje, dokler ne bi dosegel svojega cilja. Če bi bilo tako, bi žrtve opazile opozorilne znake in prekinile stik.
Jezikoslovna analiza resničnih spletnih pogovorov med obsojenimi storilci in odraslimi prostovoljci, ki so se izdajali za deklice, stare od 12 do 14 let, razkriva precej bolj kompleksno sliko.
Raziskovalci so identificirali 14 ponavljajočih se potez v komunikaciji storilcev, ki vključujejo vzpostavljanje odnosa z deljenjem osebnih zgodb, ocenjevanje tveganja s preverjanjem urnikov staršev in postopno stopnjevanje spolnih tem. Te poteze se nenehno prepletajo brez očitne strukture.
Ključno orodje manipulacije pa ostaja gradnja zaupanja in medsebojne povezanosti, ki pogosto prežema celotno interakcijo. Storilci z laskanjem in deljenjem informacij ustvarijo lažno intimnost, izolirajo žrtev in sistematično odstranjujejo opozorilne znake.
Mladi zato pogosto ne opazijo manipulacije, saj ne obstaja prelomna točka, kjer bi bile slabe namere očitne.
Zvezdniki lažje prepričajo
Strokovnjaki še poudarjajo, da je v primeru znanih osebnosti vzpostavljanje tega zaupanja še toliko lažje. Žrtve imajo občutek, da zvezdnika že poznajo, sama pozornost idola pa jim daje občutek posebnosti. Oziroma drugače: sam zvezdniški status opravi večji del prepričevalnega procesa.
Analiza pogovorov je pokazala tudi, da storilci precejšen del časa namenijo ocenjevanju razmerja med tveganjem in nagrado. Da bi se zaščitili pred posledicami, v komunikaciji pogosto prelagajo odgovornost na žrtev. Z vprašanji, kot je, kako daleč želiš iti, navidezno prepuščajo nadzor tarči. To žrtvi oteži zavrnitev, storilcu pa kasneje omogoča obrambo, češ da je pobuda prišla s strani žrtve.
Podobno vlogo ima tudi uporaba kratic, kot je LOL (po naše bi rekli »haha«), ali smeškov ob neprimernih zahtevah. S tem poskušajo zmanjšati resnost situacije in si zagotoviti možnost zanikanja resnih namenov.
Rezultat strategij
Splošno sprejeta definicija novačenja pravi, da gre za sistematično pripravo otroka in njegovega okolja na zlorabo, pri čemer sta poslušnost in molk izrecna cilja storilca. Molk žrtev in njihovo sodelovanje zato nista odraz njihovega značaja, temveč neposreden rezultat teh strategij.
Mit o popolni žrtvi, ki bi se vsakemu poskusu uprla in takoj poiskala pomoč, v realnosti ne obstaja, še opozarja omenjena avtorica.
Boljše razumevanje teh manipulativnih strategij lahko pomaga staršem in vzgojiteljem pri hitrejšem prepoznavanju opozorilnih znakov. Namesto vprašanj o tem, zakaj žrtve niso spregovorile ali so delile osebne podatke, je treba odgovornost za dejanja vedno pripisati izključno storilcem in tehnikam, ki so zasnovane prav za doseganje žrtvinega molka.
