V času, ko nas novice pogosto spravljajo v slabo voljo, vsaka prijetna vest nekako vrača vero v človeštvo. In v našem primeru: v LPP. Glavne sestavine? Zmedena potnica, avtobus številka 20 in prazen etui za očala.
Bilo je navadno jutro v mestu, a za gospo srednjih let, ki smo jo povsem po naključju danes srečali v središču mesta, se je vožnja z avtobusom spremenila v manjšo srhljivko. Ko je izstopila iz avtobusa številka 20, je prepozno ugotovila tisto, česar se boji bržkone vsak med nami: »Kje je moja torba!«
Avtobus je že odpeljal, z njim pa njene stvari – in njen duševni mir.
Drama na centrali
Kaj je bilo v torbi? V tistem trenutku panike se ji je zdelo, da so v njej ključi do vseh svetovnih skrivnosti (ali vsaj denarnica in telefon), čeprav v resnici ni bila povsem prepričana o tem. V upanju na kakšen nasvet, morda pomoč, je poklicala centralo Ljubljanskega potniškega prometa (LPP).
Priznajmo si, vsi pričakujemo, da nas bodo preusmerili na avtomatski odzivnik. Toda glej ga zlomka. Operaterji so se odzvali s presenetljivo učinkovitostjo. »Obvestili smo voznika,« ji je rekel prijazni Igor na drugi strani slušalke. »Pojdite na postajo in počakajte, da se avtobus vrne v smeri proti Stožicam.«
Stala je na postaji pri Zmajskem mostu, v tem meglenem mrazu, tako značilnem za Ljubljansko kotlino, ko se zdi, da ti ledene iglice grizejo lica. Čakala je na svojo kočijo. Prišel je prvi avtobus. Stopila je do voznika, s pogledom, polnim upanja. Voznik je zmajal z glavo. Nič. Razočaranje je bilo bridko, seveda. Je torba dobila noge? Jo je že posvojil kakšen drug potnik?
Žarek upanja
Nato pa – žarek upanja. Pripeljal je naslednji avtobus. Vrata so se odprla s tistim značilnim zvokom spuščajočega zraka. In tam, kot v kakšnem božičnem filmu, ji je voznik z nasmehom pomolil njeno torbo.
Veselje je bilo nepopisno. Ko je odprla torbo, da bi preverila vsebino, se je morala nasmejati sama sebi. Kaj je bilo v tej tako dragoceni prtljagi, zaradi katere je zagnala celo operacijo?
– En prazen etui za očala.
– Ena kapa.
– Nekaj nepomembnih drobnarij.
Nobenih zlatih palic, nobenih državnih obveznic. Toda v tistem trenutku to ni bilo pomembno. Občutek, da je nekdo poskrbel za njeno lastnino in da sistem deluje, ji je ogrel srce bolj kot kuhanček na Pogačarjevem trgu.
»Pri tem pa je neverjetno tudi to, da sem prav pred nekaj dnevi razmišljala, da ja ne bom kdaj na avtobusu pozabila torbice,« nam je po celi dogodivščini zaupala.
No, v tej božični pravljici ostaja eno samo obžalovanje. V šoku in navdušenju se je zahvalila in odšla, šele pet minut kasneje pa jo je prešinilo: »Čokolada! Nisem mu dala čokolade!«
Dragi neznani voznik avtobusa številka 20 proti Stožicam: tvoja gesta ni ostala neopažena. Morda nisi dobil milke, si pa dobil našo večno hvaležnost in mesto v naši pisarniški debati.
Nauk zgodbe pa: preverite svoj sedež, preden izstopite. In za vsak primer – vedno imejte v žepu rešilno čokolado. Nikoli ne veste, kdaj boste srečali dobrega moža ali ženo – pa naj bo na avtobusu, v trgovini ali kje druge.
