Lov na zaklade na bolšjih sejmih in prebujanje estetike sredine prejšnjega stoletja sta v polnem razcvetu. Toda za pastelnimi barvami in zlatimi robovi starih krožnikov se pogosto skriva kemična dediščina, ki nima roka trajanja — svinec. Na kratko: stari porcelan je lahko nevaren za naše zdravje.
Prizor: nedeljsko jutro na bregu ob Ljubljanici, sprehod med stojnicami bolšjega sejma. To je posebno doživetje. Med kopico rabljenih knjig in medeninastih svečnikov se pogosto zasveti nekaj, kar v nas sproži občutek domačnosti: popolnoma ohranjen čajni servis iz preteklosti, okrašen z ročno poslikanimi vrtnicami, ali pa tisti ikonični krožniki s cvetličnim vzorcem in zlatim robom, ki so nekoč krasili vsako nedeljsko kosilo v Sloveniji.
Cena je ugodna, nostalgija neprecenljiva. Tako imenovana vintage keramika doživlja renesanso. V dobi, ko so trgovine preplavljene z masovno, brezdušno proizvodnjo, stari kosi ponujajo dušo, zgodovino in občutek trajnosti. Mladi zbiratelji in ljubitelji notranjega oblikovanja polnijo omarice s kosi, ki so preživeli. Toda medtem ko ti predmeti pripovedujejo zgodbe o preteklosti, znanost opozarja na poglavje, ki bi ga raje preskočili: na prisotnost težkih kovin.
Kar se na instagramu sveti kot popoln pogrinjek, je lahko v resnici toksikološka tempirana bomba, je te dni poročal avstrijski Heute.
Kemija za sijajem
Da bi razumeli nevarnost, moramo razumeti proces izdelave. Svinec ni bil v keramiko dodan po naključju ali iz malomarnosti, pač pa je bil čudežna sestavina lončarjev in industrije porcelana. Uporabljali so ga v glazurah – steklasti prevleki, ki keramiko naredi vodotesno in gladko.
Svinčev oksid je imel v preteklosti, pred uvedbo strogih regulativ, ključno vlogo. Zniževal je tališče glazure, kar je pomenilo manjšo porabo energije pri žganju, predvsem pa je poskrbel za tisti neustavljiv, steklen sijaj, ki ga občudujemo še danes. Še pomembneje: svinec je bil nujen za barve. Brez njega živahne rdeče, sončno rumene in globoke oranžne barve na starih krožnikih ne bi bile mogoče. Deloval je kot vezivo, ki je pigmente zaklenilo v površino.
Težava nastane, ker ta ključavnica ni večna. Glazura ni neprebojen ščit. Je kemična struktura, ki lahko sčasoma in pod določenimi pogoji postane nestabilna.
Ko se svinec preseli v juho
Strokovni izraz za ta proces je migracija ali luženje. Svinec ne ostane nujno v glazuri. Če je bila keramika žgana pri prenizki temperaturi (kar je bilo pri starih ročnih obrtnikih pogosto) ali če je glazura sčasoma postala porozna zaradi mikroskopskih razpok, se težke kovine začnejo sproščati.
Sprožilec za ta proces je pogosto tisto, kar imamo najraje: kislina in toplota.
Ko v starinsko skodelico natočite vroč čaj z limono, se zgodi kemična reakcija. Kislina iz limone (ali kisa v solati, paradižnika v omaki) napade strukturo glazure. Če ta vsebuje svinec, se ioni začnejo lužiti neposredno v tekočino. Višja kot je temperatura in dlje kot je hrana v stiku s posodo, večja je koncentracija svinca, ki ga zaužijete.
Nacionalni inštituti za javno zdravje in organizacije, kot je avstrijski AGES, že leta opozarjajo, da to ni samo teoretična nevarnost. Pri testiranju starih keramičnih posod so pogosto izmerjene vrednosti, ki stokrat presegajo današnje dovoljene meje EU. Poleg svinca je pogost spremljevalec tudi kadmij, ki se je uporabljal za doseganje živo rdečih odtenkov.
Napadalec telesa
Zakaj je to pomembno, če pa so naše babice jedle iz teh krožnikov in dočakale visoko starost? To je pogost argument skeptikov, ki pa spregleda naravo toksičnosti svinca.
Zastrupitev s svincem iz posode ni akutna – ne boste se zgrudili po eni skodelici kave. Gre za zahrbtno, kronično kopičenje. Svinec je kumulativni strup. Telo ga nima mehanizma za učinkovito izločanje, zato ga shranjuje – najprej v krvi, nato v mehkih tkivih in končno v kosteh, kjer lahko ostane desetletja.
Pri odraslih lahko dolgotrajna izpostavljenost vodi do povišanega krvnega tlaka, težav z ledvicami in upada kognitivnih sposobnosti. Toda prava tragedija svinca je njegov vpliv na otroke. Tudi mikroskopske količine lahko pri razvijajočih se možganih povzročijo nepopravljivo škodo, znižanje inteligenčnega kvocienta, težave s pozornostjo in vedenjske motnje. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) poudarja, da varne ravni svinca v krvi ni.
Premišljena selekcija
Če imate doma zbirko keramike, ni razloga za paniko, je pa čas za premišljeno selekcijo. Največje tveganje predstavljajo tri kategorije predmetov:
- Tradicionalna lončenina in spominki: tisti čudovit, ročno poslikan vrč, ki ste ga prinesli s potovanja po Maroku, Mehiki ali celo iz starih delavnic na Balkanu, je verjetno glaziran s svinčevimi mešanicami. V mnogih državah zunaj EU regulative niso tako stroge ali pa se pri tradicionalnih obrtnikih ne upoštevajo.
- Visoko dekoriran porcelan pred letom 1980: če ima krožnik bogate poslikave nad glazuro (tiste, ki jih lahko čutite s prstom kot rahlo izboklino) ali če je okrašen z živo oranžno, rdečo ali rumeno barvo, je verjetnost vsebnosti svinca in kadmija visoka.
- Poškodovana posoda: vsaka razpoka, odkrušen del ali mreža drobnih razpok drastično poveča površino za luženje. Takšna posoda ni več varna za živila, ne glede na njeno starost.
Nova pravila za staro ljubezen
Ali to pomeni, da moramo zavreči družinsko dediščino in zbirateljske kose z bolšjega sejma? Ne nujno. Pomeni pa, da moramo spremeniti njihov namen.
Vintage krožniki so še vedno lahko zvezde vašega doma, vendar morda ne na jedilni mizi. Uporabite jih kot stenski dekor, za shranjevanje nakita ali kot podstavke za rože. Če jih absolutno morate uporabiti za hrano, se držite pravila suho in hladno. Piškoti na starinskem pladnju verjetno ne bodo povzročili težav, medtem ko vroča paradižnikova juha v vintage skledi predstavlja resno tveganje.
Prav tako se izogibajte uporabi starega porcelana v mikrovalovni pečici ali pomivalnem stroju. Agresivni detergenti in visoke temperature še dodatno načnejo že tako občutljivo glazuro in pospešijo sproščanje toksinov.
