Leta 1994 je umrl Kurt Cobain. Mnogi se spominjajo tistega aprilskega dne, kot bi bil včeraj. Tudi zato, ker je skupina Nirvana svoj zadnji polni koncert odigrala prav v Ljubljani februarja tistega leta. Novico smo izvedeli prek MTV, tisti, ki so imeli satelitske krožnike ali kabelsko televizijo, preostali pa smo čakali na poročila ali naslednjo številko revije Stop. Toda medtem ko so ameriški vrstniki v njegovi smrti videli konec neke dobe nedolžnosti, je bilo za nas to zgolj še eno poglavje v desetletju, ki nam je vzelo vse, kar smo poznali, in nam v zameno dalo negotovost.
The New York Times je te dni objavil zanimiv prispevek z naslovom Je generacija X dejansko najboljša generacija?. Krasno napisan. Zastavlja pa tudi zanimivo vprašanje: kako je s tem pri nas?
Leta 1994 v Sloveniji res nismo po televiziji tako vneto gledali belega forda bronca O. J. Simpsona, kako se prevaža po avtocesti, čeprav je bil to čas, ko je ameriška televizija prek CNN in podobnih postaj stopila neposredno tudi v slovenske dnevne sobe. Gledali pa smo, kako se naši starši, nekoč ponosni delavci v varnih socialističnih službah, nenadoma borijo za preživetje v sistemu, ki so mu rekli tranzicija. To so bila leta, ko so certifikati postali nova valuta upanja, in leta, ko smo dokončno dojeli, da obljuba o takojšnji službi za nedoločen čas, ki naj bi nas čakala po koncu šolanja, ne obstaja več.
Zabrisane meje
Predstavniki te generacije smo se rodili nekje od sredine šestdesetih pa vse do začetka osemdesetih let. V Sloveniji so meje te generacije, tako kot naše državne meje v tistem času, nekoliko zabrisane. Smo tisti, ki smo nosili rdeče rutice in prisegali zvestobo Titu, a smo večinoma maturirali v neki drugi državi. Smo generacija, ki je imela eno nogo v varnem, sivem betonu socializma, drugo v bleščečem, toda krutem neonskem svetu kapitalizma.
Ameriška generacija X govori o »ključu okoli vratu« (latchkey kids) in zanemarjanju zaradi ločitev. Tudi mi smo imeli ključe okoli vratu. Toda naša svoboda ni izhajala samo iz zaposlenih staršev, temveč iz občutka popolne varnosti socialističnih sosesk, kjer je blok deloval kot razširjena družina. Igrali smo se gumitvist na parkiriščih, kjer je bil skoraj vsak avto zastava 101 ali jugo. Pili smo cockto in sanjali o kavbojkah levi's iz Trsta.
Nato pa se je svet zlomil.
Če je ameriško generacijo X zaznamovala ironična distanca oziroma strah pred razprodajo (»selling out«), je slovensko zaznamoval eksistencialni šok. Leto 1991 ni bilo samo leto osamosvojitve in ponosa, ampak je bilo tudi leto, ko so sirene za zračno nevarnost preglasile glasbo. Medtem ko so v Seattlu igrali grunge, smo mi v kleteh čakali na konec desetdnevne vojne.
In ko smo prilezli iz kleti, svet ni bil več enak.
Drugačni cinizem
Ameriški članki govorijo o tem, kako je njihova generacija cinična. Naš cinizem je drugačen. Je obrambni mehanizem. Videli smo, kako so direktorji čez noč postali lastniki. Videli smo divjo privatizacijo, v kateri so tovarne, ki so gradile naša mesta, propadle ali bile razprodane po delih. Naši starši, nekoč stebri družbe, so postali tehnološki presežki. Mi, takrat najstniki in študenti, pa smo hitro dojeli lekcijo: nihče te ne bo rešil.
To spoznanje je rodilo specifično slovensko različico »slackerja«. To ni bil lenobni postopač iz filma Trgovci (Clerks). Vodilo je postala nekakšna miselnost »znajdi se, kakor veš in znaš«. Študentsko delo je postalo način preživetja, ne žepnina. Vpisovali smo se na fakultete samo zaradi statusa, da smo lahko delali prek napotnic, ker rednih služb ni bilo. Postali smo mojstri improvizacije.
Kultura, ki smo jo ustvarili ali posvojili, je odražala to shizofrenijo. Po eni strani smo hlastali po Zahodu – prvi McDonald's na Čopovi je bil svetišče, MTV je bil okno v svet. Po drugi strani pa je cvetela avtohtona, temačna alternativa. Metelkova mesto v Ljubljani ni bila samo skvot, postala je simbol upora proti novemu redu, ki je želel vse počistiti in komercializirati.
Glasba tistega časa? Seveda, skupini Nirvana in Pearl Jam sta se skladali z našo bolečino, tako kot v Ameriki in drugod. Imeli pa smo tudi samo svoje heroje. Videosex in Borghesia sta nas učila o transgresiji, Res Nullius so igrali umazani rock, Marko Brecelj je bil naš cinični stric iz ozadja. In ne smemo pozabiti na temačno plat: sredi 90. let je heroin zaznamoval precejšen del naše generacije v Ljubljani, Kranju in drugih mestih. To ni bila filmska droga iz Šunda (Pulp Fiction), pač pa je bila droga obupa, ki je zapolnila praznino, ko so se podrle stare vrednote. To je tiha travma, o kateri se premalo govori.
Danes, ko beremo analize o generaciji X, se lahko nasmehnemo. Pravijo nam pozabljena generacija. Cinična, umaknjena vase, apatična. V Sloveniji smo morda res stisnjeni med številne »baby boomerje«, ki so si razdelili pogačo privatizacije in zasedli nepremičnine po Jazbinškovem zakonu, in milenijce, ki so zrasli z internetom.
Analogna odpornost
Ampak generacija X ima nekaj, česar oni nimajo. Ima spomin na prej in izkušnjo potem. Smo zadnji, ki smo pisali pisma na papir in čakali v vrsti za telefon v poštnih govorilnicah. Smo tisti, ki smo doživeli hiperinflacijo in menjavo valute trikrat v enem desetletju (in smo še vedno tu). Smo analogno odporni v digitalnem svetu. Živimo po načelu: »Živi in pusti živeti.«
Ko danes gledamo vrstnike, ne vidimo apatije. Lahko vidimo utrujenost – to da. Toda opazimo lahko tudi neverjetno trdoživost. Smo generacija, ki je preživela razpad države, vojno, izgubo socialne varnosti in prihod brutalnega kapitalizma – in kljub temu ostala kolikor toliko pri zdravi pameti.
Morda smo cinični do politike, ker smo videli, kako hitro se lahko zamenjajo barve dresa, toda umetnost preživetja, sposobnost, da gledamo na svet z mešanico nostalgije in ostrega realizma, je pravzaprav največja dediščina generacije X.
Nismo samo gledali, kako se svet spreminja na televiziji, tako kot Američani leta 1994, stali smo na ruševinah starega sveta in morali zgraditi novega, brez navodil za uporabo. In nekako, čudežno, smo še vedno tu. S karirasto srajco v omari in kančkom nezaupanja v očeh.
