»Življenjski standard imamo še vedno zelo visok. A dejstvo je, da smo bogata celina z revnimi ljudmi. Štiri petine ljudi živi iz rok v usta. To je nevarno protislovje. Ustvarja nezadovoljstvo, ki napaja zver neofašizma, rasizma, islamofobije in protisemitizma, kot v obdobju med obema vojnama. Leto 2008 je bilo za ljudi, ki živimo danes, tisto, kar je bilo leto 1929 za prejšnji rod. Kot takrat se je zlomila ameriška borza, takoj zatem pa še evropske banke. Naše države so uvedle varčevanje za večino ter socializem za bankirje in velika podjetja, ki so dobili številne subvencije. To povzroča nezadovoljstvo,« je ob nedavnem obisku za TV Slovenija opisal sedanje razmere v vse bolj ranljivi Evropi nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis.
Vedno odkrit
»Dobro je le, da zaradi svoje šibkosti Evropa niti ne more povzročiti svetovne vojne. Lahko pa je sokriva. Od prvega dne se politične oblasti v Evropi trudijo, da v Ukrajini ne bo miru. Aprila 2022 sta Zelenski in Putin prek zastopnikov v Turčiji dosegla dogovor. Evropejci pa so Zelenskega pregovorili, da je od njega odstopil. Zdaj imamo Trumpa, ki ima svoje razloge, da sili k dogovoru. Evropski voditelji pa želijo le ovirati vsakršen mirovni proces, brez kakršnega koli načrta za vojno … Ne morejo si je privoščiti, nočejo se boriti, borijo naj se Ukrajinci. Poskušajo uporabiti ruski denar, da se bodo Ukrajinci bojevali še naprej, saj Evropa nima načrta ne za vojno ne za mir. Postali smo kombinacija bedakov in sokrivcev … Miru nasprotujejo, ker nimajo pojma, kaj storiti, ko bo v Ukrajini spet mir, saj bodo morali za Ukrajino plačati več kot 500 milijard evrov. Amerika nekje začne vojno, nato pa morajo vojno plačati drugi,« je bil znova brez dlake na jeziku izvrstni govorec, ki veja za enega najbolj pronicljivih mislecev med sodobnimi svetovnimi ekonomisti.
Zdaj 64-letni Varufakis je svetovno slavo doživel, ko se je na vrhuncu grške in evrske finančne krize skušal upreti takratni strogi varčevalni politiki EU. Zaman je opozarjal na nerealne cilje varčevalnega programa, ki zgolj otežuje gospodarsko okrevanje in s tem odplačevanje dolga, kar je kasneje priznal tudi IMF. Že dan po referendumu, na katerem so Grki na Varufakisovo pobudo zavrnili vsiljen trojkin program, je po manj kot pol leta burnega ministrovanja odstopil, da bi takratnemu premierju Ciprasu olajšal nadaljnja pogajanja s finančnimi ministri EU, ki niso več prenašali tehtnih lekcij grškega profesorja ekonomije in matematike, ki je na seje včasih prihajal kar z motorjem in v usnjenem jopiču. »Vsakdo ve, da varčevanje zmanjšuje dohodke in povečuje dolgove. A EU se je za tako nesmiselno potezo odločila, ker njen cilj ni bilo reševanje Grčije, Irske, Portugalske ali Španije, ampak reševanje nemških in francoskih bank z denarjem davkoplačevalcev in obremenitvijo najbolj ubogih Evropejcev. To ni moglo delovati. A kot je Macbeth nizal zločin za zločinom, da bi prikril prejšnjega, tako je trojka nizala zgrešena reševanja in poglabljala krizo … Grki so nas izvolili, da jim povrnemo upe. A s stališča svete zveze je to strašen zločin, za katerega smo morali biti kaznovani skupaj z volilci,« je po odstopu razlagal Varufakis, ki je kmalu zatem ustanovil vseevropsko gibanje DIEM25 in bil svetovalec nekdanjega britanskega premierja Jeremyja Corbyna.
Varufakis je avtor številnih osebno obarvanih in po vsem svetu dobro prodajanih knjig o ekonomiji in družbi. Najnovejšo (Dvigni duha! Nauki iz stoletja upora) je posvetil petim ženskam, ki so najbolj vplivale na njegovo življenje. Ena od njih je njegova druga žena, znana umetnica in hči grškega magnata Danaja Stratu, ki je bila v študentskih letih navdih tudi za največjo uspešnico angleške skupine Pulp Common People.
Ekonomisti kot vrači
Zaslepljene privržence prostega trga vedno znova rad pouči o pomembni vlogi države. »V obdobjih debelih krav so podjetniki in bankirji nastrojeni proti državi. Obsojajo jo kot 'zavoro razvoja', kot 'parazita', ki izčrpava 'zasebno gospodarstvo' – namreč njih same, in sicer z davki. Silovito nasprotujejo vsakemu korenitemu posegu države v gospodarstvo. Nočejo, da bi država imela družbene stroške (za državne bolnišnice, šole, kulturo, za boj proti revščini), kajti ta področja se financirajo z davki, ki pa se jih zelo bojijo, saj bodo kot najbogatejši tudi najbolj obdavčeni. Bančni zlom in kriza, ki navadno sledi, pa to podobo drastično spremenita. Brž ko se sproži verižna reakcija, ki bankirje pripelje na sam rob bankrota, bankirji in podjetniki zahtevajo od države pomoč. Zahtevajo reševanje s pomočjo državnega denarja, ne da bi jih brigalo, kje bo ta denar mogoče najti … V težkih trenutkih hočejo, da jih družba ščiti; ko se zanje razmere obrnejo spet na bolje, pa zavračajo, da bi tudi sami imeli kakršno koli obveznost do družb,« ugotavlja Varufakis, ki takemu razmišljanju pripisuje enega glavnih vzrokov za nastajanje javnega dolga.
Razlogi za krize
»Premožni nočejo plačevati davkov, da bi finančno pomagali državi narediti, kar je nujno za to, da oni sami lahko ostanejo premožni. Država je zato primorana imeti primanjkljaj in redno povečevati svoj dolg. Premožni, še posebno bankirji, dobijo priložnost, da še bolj obogatijo s tem, ko državi z obrestmi posojajo denar, ki ga sami nočejo plačevati v obliki davkov. Ko se zgodi zlom, pa država bankirjem hiti na pomoč z državnimi sredstvi … Naj premožni še tako demonizirajo državo, sami jo potrebujejo prav toliko kot lastne ledvice ali jetra.«
Varufakis je v knjigi, ki jo je pred skoraj desetimi leti posvetil svoji tedaj še najstniški hčeri, ki živi z njegovo prejšnjo ženo v Avstraliji, razkril še en razlog za stalno pojavljanje in ponavljanje kriz. »Težnja podjetij k mehanizaciji proizvodnega procesa v tržnih družbah na začetku spodbudi osupljivo rast. Ko lastnik tovarne v želji, da bi zmanjšal stroške in povečal proizvodnjo, naroči nov parni stroj (v 19. stoletju) ali nov robotski sistem (danes), s tem nehote sproži uspešno verižno reakcijo. Podjetje, usmerjeno v izdelovanje strojev, najame delavce, ki jih potrebuje za izpolnitev naročila. Zaposleni prejmejo dohodek, s katerim kupujejo hiše in avtomobile in hodijo v restavracije. Gradbincem, izdelovalcem avtomobilov in gostincem se povečujejo prihodki, zato tudi sami investirajo. In tako dalje … Vendar pa sočasno s tem, ko se razvija ta učinkoviti tokokrog, v njem začenja rasti seme krize … Kolikor bolj se proizvodnja mehanizira, toliko bolj menjalne vrednosti težijo proti ničli. To je tudi razlog, zakaj je bil ipod, ki si ga kupila letos, toliko cenejši od tistega, ki sem ti ga nabavil pred petimi leti. Naredili so ga roboti ob mnogo nižjem deležu človeškega dela. Kolikor bolj mehanizacija proizvodnje strmoglavlja menjalne vrednosti, toliko bolj padajo cene in se krči dobiček na posamezno proizvedeno enoto. Nazadnje se začne v najšibkejšem podjetju dobiček manjšati, zato ne more več odplačevati dolgov. Podjetje se zapre in zaposleni prejmejo odpovedi. Ljudje takoj začnejo zniževati svoje stroške, kar povzroči znižanje dohodkov drugih podjetij. Najšibkejša med njimi se zaprejo. Odpuščenih je še več zaposlenih in tako se začne verižna reakcija bankrotov, brezposelnosti in recesije.«
Čez čas se zaradi padca cen dela in strojev pri preostalih podjetjih spet začne postopno okrevanje, razen če so lahkomiselni bankirji podjetja in celotno družbo potopili pregloboko v zadolženost. V tem primeru je po Varufakisovem mnenju najboljša rešitev odpis dolgov, čemur pa se bankirji na vse pretege upirajo. Brez odpisa dolgov, ki tako in tako ne morejo biti odplačani, se tudi preživela podjetja ne morejo izviti iz krize, saj se brez novih posojil ne morejo lotiti naložb. »Le v primeru, da se družba upre in zahteva koordinirano državno posredovanje odpisa teh dolgov, se lahko začne stanje izboljševati. Obstaja pa seveda še najslabša možnost, to je vojna, ki politike prisili k odpisu dolga, uniči stroje in poslopja (skupaj z na tisoče ljudmi) ter tako v trenutku 'umori' krizo,« pojasni Varufakis, ki ga v sedanjih časih vse bolj skrbi, da nas svetovni in žal tudi evropski politiki s svojimi potezami (»tekajo naokrog kot obglavljene kokoši in s krvjo mažejo vse okrog sebe«) spet pospešeno vodijo ne le k novi krizi, ampak morda celo vojni.
