Napetosti na Bližnjem vzhodu so dosegle novo vrelišče. Medtem ko Izrael nadaljuje z zračnimi napadi na iranske vojaške in jedrske cilje, Teheran odgovarja z grožnjo, ki bi lahko pretresla temelje mednarodne varnostne arhitekture: morebitnim izstopom iz pogodbe o neširjenju jedrskega orožja. Kaj vse to pomeni in kakšne so lahko posledice?
Zakaj bi bil ta izstop tako pomemben? Najprej je treba vedeti, da gre za precej dramatičen zasuk, ki sledi tednom stopnjevanja sovražnosti. Iran je tako v torek sporočil, da bi lahko ponovno pretehtal svojo zavezanost mednarodnim jedrskim sporazumom. Ta izjava pa prihaja v času, ko izraelske oborožene sile poročajo o uspešnih napadih, ki so prizadeli del iranske vojaške poveljniške strukture, čeprav ključni strateški jedrski objekti, kot kaže, ostajajo večinoma nedotaknjeni.
Iran že vseskozi nekaj grozi. Kaj bi umik sploh zares pomenil? Moč grožnje je za Iran že nekaj časa nekakšno osrednje orodje. Čeprav iranski voditelji vztrajno zanikajo kakršne koli namere o izdelavi jedrskega orožja, bi umik iz omenjene pogodbe pomenil konec mednarodnih inšpekcij in odprl pot v popolno jedrsko neznanko. To bi bila poteza z verjetnimi mednarodnimi posledicami, vključno z ostrimi sankcijami. Toda zdi se, da Teheran, če meni, da lahko prenese napade na svoje jedrske lokacije, vidi to kot ključno pogajalsko karto za prihodnost.
Pa Iran ima jedrsko orožje? In če ne: kako blizu izdelave je? O tem govorijo že desetletja. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je te dni izjavil, da so napadi na Iran nujni za preprečitev »jedrskega holokavsta«. Takšna retorika pa ni nova. Leta 2012 je Netanjahu pred Varnostnim svetom Združenih narodov mahal z risbo bombe in trdil, da je Iran le korak od cilja. Leta 2015 so ZDA ocenile, da bi Iran lahko v enem letu proizvedel dovolj materiala za bombo. Do leta 2021 se je ta ocena skrčila na zgolj en mesec.
Pa je to res? Nihče ne dvomi, da Iran poseduje znatne količine obogatenega urana. Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA) je prejšnji teden potrdila, da ima Iran zalogo približno 400 kilogramov urana, obogatenega do 60-odstotne čistosti. To je le malo pod ravnjo, potrebno za izdelavo orožja in predstavlja znatno povečanje od februarja. Po mnenju Inštituta za znanost in mednarodno varnost bi teoretično lahko to zalogo v svojem jedrskem objektu v treh tednih pretvoril v zadostno količino materiala za devet jedrskih bomb. Proizvodnja cepilnega materiala za eno samo bombo pa bi lahko trajala dva do tri dni.
Se vsi s tem strinjajo? Ne. Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da je posedovanje materiala eno, izdelava delujočega jedrskega orožja pa nekaj povsem drugega. To zahteva razvoj bojnih glav, nevtronskih sprožilcev, ohišij in, kar je najpomembneje, testiranja. Najsan Rafati, analitik pri International Crisis Group, je za britanski The Observer povedal, da ni povsem jasno, ali Iran »aktivno stopa proti orožju, kar je ključna razlika med resno, a potencialno grožnjo, in aktivno ter neposredno grožnjo«.
Izraelci najbrž menijo, da je nevarnost neizbežna. Da, v Tel Avivu so prepričani, da je tako. Izraelska vojska trdi, da je pridobila obveščevalne podatke o »konkretnem napredku« iranskega režima pri izdelavi komponent za orožje. Netanjahujevi kritiki pa namigujejo, da so napadi na Iran predvsem poskus miniranja morebitnih jedrskih pogovorov med Teheranom in Washingtonom.
In ZDA? V Washingtonu so mnenja deljena. Še pred tremi meseci je direktorica nacionalne obveščevalne službe ZDA Tulsi Gabbard izjavila, da ameriški obveščevalci ne verjamejo, da Iran izdeluje jedrsko orožje, kljub visoki ravni zalog obogatenega urana. Po drugi strani pa je ameriški predsednik Donald Trump v ponedeljek na družbenih omrežjih zapisal: »Iran ne sme imeti jedrskega orožja.«
Kaj pravi Iran? Teheran medtem vztraja pri miroljubni naravi svojega programa. Vendar dokazi iz preteklosti kažejo drugačno sliko. Obsežna preiskava IAEA leta 2015 je zaključila, da je Iran vse do leta 2003 na skrivnih lokacijah izvajal teste, »relevantne za razvoj jedrske eksplozivne naprave«.
Mar Izraelci niso uničili vseh zastavljenih ciljev? Katere cilje so imeli v mislih, za zdaj ne vemo. Znano pa je, da je najbolj problematičen jedrski objekt Fordov, zgrajen 90 metrov globoko pod goro in zaščiten s plastmi skal in betona. To ga postavlja izven dosega konvencionalnega orožja, ki ga poseduje Izrael, in morda celo izven dosega najmočnejših ameriških bomb za uničevanje bunkerjev. Generalni direktor IAEA Rafael Grossi je potrdil, da v nedavnih napadih podzemni deli objekta niso bili poškodovani.
Kaj zdaj? Čeprav je Izrael uspel likvidirati več visokih iranskih generalov in najmanj devet jedrskih znanstvenikov, brez uničenja ključnih jedrskih lokacij, kot je Fordov, vojaških ciljev ne bo dosegel. V ozadju vojaškega spopada potekajo tudi diplomatski manevri. Wall Street Journal je poročal, da je Iran preko posrednikov nakazal pripravljenost za obnovitev jedrskih pogovorov z ZDA, pod pogojem, da se Washington ne vmešava v konflikt. Izrael je te signale označil za »lažna pogajanja«.
In na tej točki se konflikt v tem trenutku nahaja. V katero smer se bo zasukal, bomo še videli.
