Slovenci se žal precej radi pravdamo. Verjetno je nagnjenost k temu zapisana že v nacionalnem DNK, svoje pa je nedvomno dodala tudi zgodovina, ki je bila zaznamovana s hlapčevstvom in pretirano občutljivim odnosom do lastnine, ki jo je Slovenec posedoval. Kot kaže, od tod izvira tudi tradicija preštevilnih mejnih sporov.
Državljanke in državljani imamo sicer pravico do sodnega varstva zapisano že v ustavi. Gre za pomembno jamstvo, ki nam omogoča, da naše zakonite pravice in legitimne interese zaščitimo pred neodvisnimi sodišči. Gre za enega od osnovnih elementov pravne države.
Je pa povsem drugo vprašanje, ali je vztrajanje, da se spor reši prav na sodišču, vselej tudi smiselno. Vložitev tožbe namreč povzroči izgubo denarja, časa in energije, da o (verjetno) dolgotrajno narušenih odnosih z nasprotno stranko niti ne govorimo. Poleg tega je veliko vprašanje, ali bomo s tožbo tudi uspešni.
Tudi iz tega razloga se kot zanimiva alternativna možnost ponuja rešitev spora s pomočjo mediatorjev. Gre za posebej usposobljene posameznike, katerih naloga je, da poskušajo spor rešiti izvensodno, se pravi brez sodnega postopka.
Kakšne so prednosti mediacije? Z njo stranke pridobijo večkratno. Spor rešijo hitreje, bolj ekonomično in tudi tako, da si lahko po zaključku mediacije pogledajo v oči.
Mediacija se sicer začne, če se stranke o njej izrecno sporazumejo. V tem primeru se začne avtomatično, ko stranka prejme predlog nasprotne stranke za začetek mediacije.
Kdo je lahko mediator?
Kar zadeva imenovanje mediatorja, velja, da ga stranke imenujejo sporazumno, razen če so se sporazumele za drugačen postopek imenovanja. Seznam mediatorjev je mogoče najti na spletnih straneh, ena takih je denimo spletna stran Društva mediatorjev Slovenije https://www.slo-med.si/.
Zelo koristno je tudi, da se stranki oziroma stranke pozanimajo glede tega, kateri je (tudi osebnostno) najprimernejši za mediacijo (prednost imajo tisti, ki so usposobljeni za pomiritev stvari oziroma za sklepanje razumnih kompromisov) oziroma kateri se lahko pohvali z že več uspešno zaključenimi mediacijami.
Glede samega poteka mediacije velja, da se lahko stranke same sporazumejo o njenem poteku. Lahko pa to storijo tudi s sklicevanjem na kakšna obstoječa pravila.
Če se stranke o poteku mediacije niso sporazumele, mediator vodi postopek tako, kot šteje za primerno. Pri tem upošteva vse okoliščine primera, morebitne želje strank in potrebo po hitri in trajni rešitvi spora. Pomembno je poudariti, da mora mediator delovati neodvisno in nepristransko in si mora prizadevati za enako obravnavanje strank, upoštevaje vse okoliščine primera. Prav tako lahko ves čas postopka daje predloge za rešitev spora. Rešitve, ki jih predlagajo stranke, ga ne zavezujejo.
Mediacija se sicer konča z dnem sklenitve sporazuma. Konča se tudi, če mediator po posvetovanju s strankami izjavi, da nadaljevanje postopka ni smiselno, in sicer z dnem te izjave. Če stranke pisno izjavijo mediatorju, da je postopek zaključen, pa se konča z dnem te izjave.
