Da poslovneža Jožeta Anderliča zanimajo predvsem pripadniki družbene smetane – ljudje z debelo denarnico in (ali vsaj) z vplivom – je brez zadržkov razkril že leta 2023 v intervjuju za spletni portal Siol. Ljudje na minimalni ali celo povprečni plači ga ne zanimajo; v njegovem svetu je elita jedro naroda – elita in samo elita naj bi zagotavljala napredek.
Sklepamo lahko, da se med to napredno narodovo elito uvršča tudi sam Anderlič. Kako si sicer razlagati novo »pridobitev« luksuznega kompleksa Schellenburg v središču Ljubljane, kjer je njegovo ime zdaj trajno zapisano na pročelju projekta? Pot od Kolizeja do Schellenburga je bila dolga in ovinkasta, projekt je mesto razdelil, prelomil prvotno dane obljube, po poročanjih medijev prestajal finančne zaplete in se kontroverznosti niti po zaključku gradnje ne more otresti. Spomnimo se le poročanj o znanih, skritih ali papirnatih lastnikih elitnih stanovanj.
Projekt je očitno dovolj pomemben, da si zasluži javni Anderličev »podpis«. Mimoidoče zdaj s pročelja pozdravlja bleščeče obeležje z imenoma arhitektov Thomasa Albrechtsa in Christopherja Hammerschmidta, pod njima pa je kot »ideator in investitor« naveden Jože Anderlič, skupaj z letnico dokončanja projekta 2023.
Odgovor na vprašanje, zakaj naj bi bila namestitev takšnega bleščavo samohvalnega obeležja na pročelje projekta, kot je Schellenburg, dobra ideja, lahko verjetno poda le Anderličeva elita. Iz gradbeniških krogov pa je slišati, da ni ravno običajno, da bi se »ideator« – lahko le ugibamo, da to zveneče poimenovanje združuje idejnega vodjo in kreatorja – in investitor na tak način javno vpisovala na fasade projektov.
Luksuzni Schellenburg tako nehote prikliče spomin na večje gradbeno-urbanistične dosežke iz časa socialistične Jugoslavije, ko so vsak nov večstanovanjski blok kot poseben družbeni dosežek slovesno opremili z obeležjem z imenom gradbenega podjetja, ki ga je zgradilo. A skladno z miselnostjo, po kateri ljudje z minimalnimi in povprečnimi plačami niso ključni za družbeni napredek – mednje očitno sodijo tudi podizvajalci elitnega projekta – je na obeležju luksuznega projekta Schellenburg svoje mesto dobil »ideator« Anderlič, ne pa tisti, ki so objekt dejansko zgradili …
Ko kulturna dediščina postane točka prestiža
Spomnimo se še burne preteklosti prestižnega kompleksa ob križišču Gosposvetske in Župančičeve ulice, kjer je do leta 2011 stal znameniti Kolizej. Anderlič je pozabljeno in zanemarjeno zgradbo Kolizeja – ki seveda ni postala pozabljena in zanemarjena kar čez noč – preoblikoval v elitni nepremičninski kompleks kljub odporu javnosti, številnim kompromisom in večletnim zamudam.
Že začetek projekta je bil sporen, kar se danes, ko nekateri občudujejo visoke cene tamkajšnjih stanovanj, drugi pa nad njimi zgolj resignirano vzdihujejo, rado pozablja: stavba Kolizej, nekdanja funkcionalna konjušnica in kulturnozgodovinsko pomembno poslopje, je imela status kulturnega spomenika, kar je bistveno omejevalo vsakršne, sploh radikalnejše posege vanjo.
Anderlič je leta 2004 v svojih načrtih poudarjal kulturno komponento projekta, ki naj bi vključeval koncertno-operno dvorano. Zaradi višinskih omejitev in zaščite kulturne dediščine dovoljenja ni dobil. Leta 2009 je bilo v soglasju ministrstva za kulturo določeno, da mora investitor kot izravnalni ukrep zgraditi večnamensko dvorano za kulturne dejavnosti – no, dvorana nikoli ni bila zgrajena. So pa naši varuhi kulture in kulturne dediščine dopustili, da je Anderlič projekt zapeljal v povsem drugačno smer in ministrstvu nakazal sredstva kot nadomestilo …
Kolizej je padel poleti 2011. Na njegovem mestu naj bi po prvotnih načrtih zrasel kompleks z dvorano, hotelom in stanovanji. Tudi to se ni zgodilo, projekt je za več let obstal, lastništvo zemljišča se je menjalo, postopke pa so spremljali nova dovoljenja in prenovljene arhitekturne rešitve. Gradnja se je naposled začela leta 2020.
Rezidenčni kompleks Schellenburg danes sestavljata Vila Schellenburg s približno 15 luksuznimi stanovanji, ki so že prodana, in večja Palača Schellenburg s približno 110 stanovanji ter poslovnimi prostori.
Za vse zainteresirane: trenutno je med drugim v Schellenburgu na voljo 87,5 kvadratnega metra veliko dvosobno stanovanje (oziroma 73 kvadratnih metrov bivalne površine) za 880.000 evrov. Kdor morda ne bi kupil stanovanja, bi pa rad živel v luksuzni nepremičnini, je med drugimi ponudbami za najem na voljo za 2400 evrov na mesec »luksuzno in funkcionalno stanovanje« v neto velikosti 61,42 kvadratnega metra.
O slavnih in manj slavnih, pogosto skritih lastnikih prestižnih stanovanj je bilo prelitega že veliko črnila. Ali je projekt, zaznamovan s prelomljenimi obljubami, zamudami in razdeljenim javnim mnenjem, res primeren prostor za bleščeča samohvalna obeležja, pa naj presodi vsak sam.
