S parkiranjem v središču Ljubljane in gosto poseljenih stanovanjskih soseskah je praviloma vedno križ. Vsakodnevno iskanje prostega parkirnega mesta v bližini doma je med navadnimi smrtniki stalnica in pogosta tema pogovorov – skorajda urbana folklora. Te dni pa vsa država spremlja odmevno »parkirno dramo« v Štepanjskem naselju, kjer so se stanovalci znašli v neposrednem spopadu z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem. Če sodimo po odzivih, si je v volilnem letu tam pridobil kar nekaj novih nasprotnikov. A Štepanjsko naselje še zdaleč ni osamljen primer, sja je zgolj trenutno najglasnejši.
Parkirne drame pa se ne odvijajo le na velikem političnem odru, temveč tudi na povsem vsakdanji, mikro ravni. Manjši, a nič manj slikovite simbole slabe volje, je mogoče opaziti drugod po ljubljanskih ulicah, tudi v okolici znamenitega Ljubljanskega gradu. V eni od tamkajšnjih odročnih ulic namreč stanovalce že dalj časa razburja osebni avtomobil brez registrskih tablic, parkiran tik pred njihovimi vrati.
Ker lastnika očitno ne poznajo – v skupnosti, kjer vsi vedo vse o vseh, predvsem pa, kateri avto pripada kateremu sosedu, bi bil sicer hitro prepoznan – so se zadeve lotili po svoje. Na črnem mercedesu brez tablic se je tako znašel list papirja z jasnim sporočilom: vozilo že več kot mesec dni zaseda parkirno mesto, v tem času pa naj bi ga lastnik celo nekoliko prestavil, a le za nekaj metrov, zato zdaj stanovalci zahtevajo, naj lastnik avto odstrani. Če tega ne stori, bodo ukrepali sami oziroma bodo o zadevi obvestili pristojno službo, ki bo vozilo odpeljala namesto njega.
V sporočilu so lastnika še opozorili, da ga bo odvoz stal približno 200 evrov, poleg tega pa bo moral poravnati še stroške dnevne hrambe vozila. Rok za odstranitev je bil petek, a se to ni zgodilo. Zelo verjetno je, da lastnik vozila ne živi v bližini in vprašanje je, ali je obvestilo sploh že videl.
Le nekaj ulic stran je pred približno dvema tednoma list s sporočilom pričakal še enega voznika. Tudi tokrat je šlo za parkirano vozilo, ki je stanovalce očitno močno zmotilo. Voznika je namreč pričakala nenavadna »čestitka«: na belem listu papirja je nekdo zapisal, da je osvojil nagrado za najbolj idiotsko parkiranje v Sloveniji, nagrado pa da lahko prevzame pri redarski službi.
Kazni so, resne rešitve pa …?
Če na cesti naletimo na bolj ali manj šaljiva obvestila, se ob njih – seveda, če ne visijo na našem avtomobilu – praviloma nasmehnemo. A za humorjem se skriva neizprosna resnica: Ljubljana ima resen problem s parkiranjem. In še pomembneje – mnogi prebivalci, ki avtomobil nujno potrebujejo za vsakdanje življenje, pogosto nimajo realne alternative. Ljubljanski potniški promet (LPP) s svojimi dolgimi časovnimi intervali in nepredvidljivostjo v današnji prometni gneči za marsikaterega zasedenega meščana preprosto ni uporabna rešitev. Kljub temu župan Zoran Janković vztraja, da mestni javni promet deluje odlično in zadovoljivo. A izkušnja številnih uporabnikov govori drugače: sistem je pogosto nezanesljiv, počasen, slabo prilagojen dejanskim potrebam ljudi in v številnih delih mesta ne predstavlja resne alternative osebnemu avtomobilu. Dokler bo tako, bodo ljudje avtomobile uporabljali naprej, parkirna stiska pa se bo le še poglabljala.
Res je, da imajo danes gospodinjstva pogosto več vozil, ne le enega, kot je veljalo nekoč. A hkrati se pojavlja tudi drugačen trend: mlajše generacije in nekatere družine se lastniškemu avtomobilu povsem odpovedujejo. Zanašajo se na deljenje vozil za vsakodnevne opravke ali najem avtomobila za daljše poti in tako parkirnega mesta sploh ne potrebujejo.
Če bi se mestna oblast resno želela lotiti prometne politike in zmanjšati uporabo avtomobilov za vsakdanje poti, bi morala najprej ponuditi delujoče alternative – ne pa kaznovati prebivalcev z zapiranjem ulic, pomanjkanjem parkirišč, praznimi obljubami in višjimi cenami parkirnin in avtobusnega prevoza. Kritiki občinske prometne politike upravičeno opozarjajo tudi na to, da zapiranje mestnega središča ter preusmerjanje prometnega bremena na ozke vzporedne ulice ne pomeni celostne in premišljene rešitve. Še toliko manj, če gre za župana, ki politiko mesto obvladuje že skoraj dve desetletji.
A namesto tega gledamo drugačno zgodbo: kljub gostoti prometa in vsakodnevnim zastojem pločevine na cestah sta mesto in država v samem središču Ljubljane, v okviru novega potniškega centra, »požegnala« ogromno parkirišče. In kaj je to drugega kot jasno vabilo voznikom, naj se z avtom pripeljejo prav v že tako prometno obremenjeno mestno jedro?
Ne nazadnje mesto in država v središču mesta (nov potniški center) načrtujeta ogromno parkirišče – in kaj je to drugega, kot vabilo voznikom, naj se z avtom pripeljejo v prometa polno mestno središče?
Kritikom občinske politike gre pritrditi tudi v tem, da zapiranje mestnega jedra oziroma središča ter preusmerjanje celotnega prometnega bremena na ozke vzporedne ulice ne pomeni celovitega urejanja prometne politike – sploh za župana, ki vodi mesto že dve desetletji …
Dejstvo je, da parkirna mesta v Ljubljani že dolgo niso več samoumevna infrastruktura. Postajajo luksuz. In za to niso krivi zgolj prebivalci, »ker imajo preveč avtomobilov«. Razlogov je več. Parkiranje v Ljubljani ni več le logistični izziv, ampak v vse več soseskah svojevrstni socialni eksperiment, preizkus živcev in ogledalo medsosedskih odnosov.
