Sredi januarja je iz sosednje Avstrije prišla novica, ki je med slovenskimi potrošniki upravičeno dvignila precej prahu, v domačih političnih logih pa povzročila nemalo zadrege. Avstrijska zvezna vlada je namreč potrdila, da bo znižala davek na dodano vrednost (DDV) na osnovna živila na stopnjo, nižjo od 5 odstotkov (predvidoma 4,9 odstotka). Ukrep, ki bo zajemal ključna živila v vsakem gospodinjstvu – mleko, maslo, jajca, sadje in zelenjavo – pri severnih sosedih velja za gotovega in predstavlja neposreden odgovor na draginjo, ki je v zadnjih letih zarezala v kupno moč prebivalstva.
V Sloveniji, kjer potrošniki vsak dan čutijo posledice inflacije, je slika povsem drugačna. Podoben predlog opozicije je naletel na rdečo luč, vlada pa vztraja pri 9,5-odstotni stopnji DDV. Medtem ko smo pri nas previdni, so v Avstriji ubrali pot sodelovanja s trgovci. Avstrijska vlada je ob napovedi ukrepa vzpostavila strog monitoring cen in, kar je najpomembnejše, dosegla javni konsenz s trgovci.
Rainer Will, generalni direktor avstrijske trgovinske zbornice (Handelsverband), je poudaril, da se avstrijski trgovci zavedajo svoje družbene vloge. »Zato jasno sporočamo: trgovina bo znižanje davka v celoti, ena proti ena, prenesla na potrošnike. To pomeni, da se bo vsak cent davčnega prihranka pri kruhu, mleku, sadju in zelenjavi poznal neposredno na blagajni.«
Will je ob tem zavrnil kakršne koli špekulacije, da bi trgovci znižanje davka izkoristili za povečanje lastnih dobičkov, in izpostavil tržno realnost: »Konkurenca v avstrijski trgovini z živili je izjemno ostra. Noben trgovec si ne more privoščiti, da znižanja davka ne bi prenesel na kupca, saj bi ga trg takoj kaznoval. Zato je strah pred 'zadržanjem' razlike v žepih trgovcev odveč. Cene bodo padle.«
Te besede pri nas zvenijo skoraj utopično. Iste trgovske verige, ki v Avstriji obljubljajo »fair play« in prenos vsakega centa prihranka na kupca, v Sloveniji – vsaj po mnenju našega ministrstva – tega ne bi storile.
Bi trgovci denar pospravili v žep?
Uradni razlog za slovensko neukrepanje tiči v globokem in zakoreninjenem nezaupanju države do trgovcev. Na ministrstvu za finance svojo zadržanost utemeljujejo z bojaznijo, da se nižji davek ne bi poznal na končni ceni za kupca, temveč bi se prelil v višje trgovske marže.
Pojasnjujejo, da ne gre zgolj za ugibanje, temveč izhajajo iz preteklih izkušenj v Sloveniji, ki po njihovem mnenju kažejo, da znižanje stopnje DDV ne privede do ustreznega znižanja maloprodajnih cen. Kot kronski dokaz navajajo primer znižanja davka na izdelke za higiensko zaščito. Podobne rezultate so pristojni opazili tudi pri drugih davčnih spremembah.
Država ob tem priznava nemoč pri regulaciji trga. Na ministrstvu odkrito pravijo, da ne izvajajo sistematičnega spremljanja cen in nadzora nad trgovci. Menijo, da ima zgolj spremljanje cen, kot smo ga poznali v obliki spletnega primerjalnika košarice, omejene učinke, saj vlada nima realnih vzvodov za sankcioniranje zavezancev na trgu v primeru kršitev zavez. Tudi ob rednem nadzoru je namreč težko preprečiti, da trgovci nižjega davka ne bi nadomestili z dvigom osnovne cene izdelka tik pred spremembo. Skratka: država ne verjame, da bi ukrep pomagal ljudem, zato davka raje sploh ne zniža.
»To je izgovor«
Na te očitke se je ostro odzvala Trgovinska zbornica Slovenije (TZS), kjer so nam povedali, da trditve politike označujejo za strokovno nevzdržne in krivične. Poudarjajo, da so odločevalcem v zadnjih treh letih večkrat predlagali, naj skrbno proučijo njihov predlog o znižanju stopnje DDV za nekatera osnovna živila, vendar so na vladni strani žal vedno naleteli na gluha ušesa.
Argument, da bi trgovci znižanje izkoristili za lasten dobiček, v zbornici odločno zavračajo. »Izgovor politike, da bi trgovci na račun znižanja DDV povišali svoje marže, vsebinsko in tudi strokovno ne zdrži,« so zapisali v odgovoru. Pojasnjujejo tehnično plat: pri vsaki spremembi DDV je treba izvesti natančen program popisa zalog, kar inšpektorjem omogoča popoln nadzor nad cenami pred spremembo in po njej. Z drugimi besedami – če bi država želela, bi lahko goljufanje trgovcev preprečila z obstoječimi inšpekcijskimi mehanizmi.
Ob tem v TZS izpostavljajo zanimivo dvoličnost politike: »Čudi nas, da politika ob povečanju DDV nikoli ne izrazi dvoma o ravnanju trgovcev, saj bi nenazadnje tudi v tem primeru trgovci lahko prekomerno povečali maloprodajne cene, pa se tega ne poslužujejo.«
Kot dokaz, da znajo delovati družbeno odgovorno, v zbornici spomnijo na pozitiven zgled iz preteklosti – uvedbo evra. Takrat so trgovci pristopili k prostovoljni zavezi in kljub menjavi valute na policah ni prišlo do povišanja cen, čeprav so se mnogi bali prav tega. Glede domnevno visokih dobičkov pa dodajajo, da prihodki v trgovini že dalj časa stagnirajo, dobičkonosnost upada, marže pa so med najnižjimi na ravni držav članic EU. Trenutno stanje, ko Slovenija ohranja najvišjo stopnjo DDV za hrano v regiji, v zbornici vidijo kot »načrtno politiko izčrpavanja slovenske agroživilske verige«.
Slovenija kot davčni otok
Ko pogledamo čez meje, postane slovenska togost še bolj očitna. Slovenija postaja nekakšen davčni otok z visokimi cenami, obkrožen z državami, ki aktivno nižajo stroške življenja. Trgovinska zbornica opozarja na neusmiljeno dejstvo: znižanje DDV za osnovna živila je nujen ukrep tudi z vidika konkurenčnosti.
Italija že ima 5-odstotni davek na osnovna živila, prav tako Hrvaška in deloma Madžarska. Zdaj se jim pridružuje še Avstrija. Slovenija medtem vztraja pri 9,5 odstotka. Trgovci opozarjajo, da morajo mednarodne verige spoštovati predpise države, v kateri poslujejo – če je v Avstriji davek nižji, bo tam nižja tudi cena, in slovenska podružnica istega trgovca pri tem ne more pomagati, če domača zakonodaja zahteva višji davek.
Posledice bodo verjetno čutili prav v državni blagajni. V TZS so prepričani, da bo avstrijski ukrep zagotovo privabil kupce iz Slovenije, predvsem tiste, ki živijo ob meji. To pomeni dodaten odliv kupne moči v tujino in manj pobranega davka za slovenski proračun, čemur bi se z usklajeno davčno politiko lahko izognili. Na ministrstvu za finance sicer menijo, da je tveganje odliva kupne moči nizko, saj naj bi stroški poti presegli prihranke, a praksa obmejnih prebivalcev pogosto kaže drugače.
Kaj se je najbolj podražilo?
Medtem ko politika in trgovci drug na drugega valijo krivdo, statistika razkriva, kje nas inflacija najbolj boli. Podatki Statističnega urada RS (Surs) za leto 2025 kažejo, da so se cene hrane in brezalkoholnih pijač zvišale za 4,5 odstotka. Čeprav se je rast proti koncu leta umirila, so določeni artikli dosegli rekordne podražitve.
Največji udarec za denarnice predstavljajo cene mesa. Meso se je v povprečju podražilo za 8,3 odstotka, pri čemer absolutno izstopa goveje in telečje meso, ki se je podražilo za neverjetnih 25,9 odstotka. To pomeni, da je kakovostno meso za marsikatero družino postalo luksuz, nedeljska juha pa občutno dražja.
Nič bolje je niso odnesli ljubitelje kave. Zaradi globalnih razmer in dogajanja na borzah se je kava v Sloveniji podražila za kar 19 odstotkov. Tudi tisti, ki ne pijejo kave, niso ubežali podražitvam; brezalkoholne pijače so se podražile za skoraj 10 odstotkov, predvsem na račun uvedbe davka na sladke pijače.
Primerjava s tujino je zgovorna in potrjuje občutek, da plačujemo več. Decembra 2025 je bila letna inflacija cen hrane v Sloveniji 4,1-odstotna, kar je skoraj dvakrat več od povprečja EU (2,4 odstotka) in občutno več kot v sosednji Italiji (2 odstotka). Tudi Avstrija, ki zdaj uvaja dodatne olajšave, je imela nižjo rast cen hrane (3,3 odstotka).
Medtem ko Avstrijci ukrepajo in trgovci tam podpisujejo zaveze o nižjih cenah, v Sloveniji ostajamo pri statusu quo. Ministrstvo pravi, da se ne da, ker trgovci goljufajo. Trgovci pravijo, da jih država izčrpava in da bi z veseljem znižali cene, če bi jim država prišla naproti. Potrošnik pa na blagajni plačuje enega najvišjih davkov v soseščini.