V dneh, ko se zdi, da svet okoli nas drvi v neznano in pogosto naravnost v prepad, smo v Sloveniji dobili praznik, ki nas opominja na naše najmočnejše orožje proti površnosti in sovraštvu – knjigo. Peti marec, dan, ko se je rodila nepozabna ambasadorka branja in publicistka Manca Košir (1948–2024), je postal nacionalni dan branja. Z njim želi država okrepiti bralno pismenost ter povezati kulturo, izobraževanje in prosti čas, kar je neposreden odgovor na skrb zbujajoč upad bralnih navad prebivalcev Slovenije.
Na dogodku, ki je ob tej priložnosti potekal v ljubljanski knjigarni Mladinske knjige Konzorcij, pa ni bilo čutiti teže suhoparnih državnih strategij. Bilo je, kot bi bila Manca še vedno tam – z nasmehom, polno torbo knjig in tisto svojo neverjetno energijo, ki je vedno znova, kot po čudežu, povezala ljudi, za katere se je zdelo, da sploh ne spadajo skupaj.
Žiga Valetič, založnik, publicist in predvsem skrbnik zapuščine Mance Košir, je prečesal okoli dva tisoč datotek v njenem računalniku, pa številne starejše revije, spremne besede, kolumne in zapise, ki jih je hranil NUK. Ob tem je spoznal neverjetno širino ženske, ki je, kot se je slikovito izrazil, štirideset let igrala pingpong s slovenskim knjižnim in medijskim prostorom. Njena življenjska zgodba se ni pisala v izolaciji slonokoščenega stolpa, ampak vedno skozi dialog z drugimi – naj bo v intervjujih ali njenih znamenitih epistolarnih knjigah. Vsa ta izbrana besedila so zdaj dobila svoj dom v knjigi Metulji vedo za moč besede, ki je izšla prav na dan branja.
Valetič je bil jasen glede tega, zakaj je prav Manca Košir tista prava oseba za obraz nacionalnega praznika branja. »Prav ona je bralne klube razmahnila po vsej Sloveniji, vse življenje pisala recenzije in postavljala mejnike v moderni družbi medijev. A še pomembnejše je tisto, česar Manca ni počela: nikoli ni moralizirala v smislu, da bi grozila z branjem. Zavedala se je namreč, da s siljenjem mladine k branju nečesa, česar ne razumejo in nočejo, bralce zgolj izgubljamo. Dopuščala je različne poti do knjig; kot so v šali povedali v njeni družini, so imeli celo poseben bralni klub z imenom 'Ne beremo z Manco Košir' – pa se ni pritoževala, dokler se je le bralo. Namesto prisile je vedno iskala pozitivnost in poudarjala pozitivne vidike – zakaj je branje dobro za posameznika in za družbo.«
Branje je najlepše potovanje
Kot je v uvodu poudarila dr. Alenka Kepic Mohar, glavna urednica pri Mladinski knjigi, je »branje nekaj, kar nas je oblikovalo skozi življenje«. Poudarila je upanje, da bo ta dan slovensko družbo razvil v táko, ki ne le kritično razmišlja, ampak se zna predvsem povezovati. Dogodka se je udeležila tudi predsednica Mednarodnega združenja založnikov (IPA) Gvantsa Jobava, ki je čestitala Slovencem ob prvem nacionalnem dnevu branja in izrazila željo, da bi bili s pobudo zgled drugim narodom.
Praznik so s svojimi razmišljanji obogatili številni ambasadorji branja, znani obrazi z različnih področij, ki knjige nosijo v srcu. Znana televizijska voditeljica Mojca Mavec je slikovito opisala, kaj ji pomenijo potovanja po knjižnih straneh, ki jih je začela že v zgodnjem otroštvu. »Branje je morda zame še vedno eno lepših potovanj, navsezadnje širi tudi naš notranji zemljevid,« je dejala. Kot poudarja, je vsaka odprta knjiga »odhod na pot, s katere boš zagotovo prišel drugačen, kot si šel nanjo«.
Da branje širi obzorja in uri naše sposobnosti empatije, so se strinjali tudi drugi gosti. Priljubljeni televizijski novinar in nekdanji improvizator Janez Ovsenik je branje in besedni zaklad primerjal z nujno opremo nastopajočega: »Ne moreš govoriti jezika, če nimaš besed, tako kot ne moreš streljati, če nimaš 'municije'.« Branje nam po njegovem mnenju pomaga »pogledati svet skozi oči nekoga drugega« in se ob dobri knjigi učiti vživljanja v vloge sočloveka.
To iz prve roke potrjuje priljubljeni igralec Klemen Janežič, ki verjame, da dobra bralna kondicija igralcu pomaga vzpostaviti pravo prezenco na odru. Zaupal je, da je imel srečo, da je igral klasičnega Hamleta, od nedavna pa igra tudi v predstavi Sovražnik ljudstva, kjer z užitkom išče resnico v sodobni priredbi Ibsena. Branje zanj ni le hobi, je kot trening v fitnesu, le da s tem treniramo možganske mišice. »Dobro natrenirana bralna mišica ti daje na odru dragoceno samozavest in prezenco, tisto pravo 'municijo', ki ti je nihče ne more vzeti.«
Pisatelj Boštjan Gorenc - Pižama, ki veliko prevaja in piše za otroke, pa opozarja na pereč problem današnje mladine: pomanjkanje fokusa. Našim možganom pred zasloni pozornost nenehno skače, »kot otroku, ki mu vržeš vrečko bombonov«. Zato mladim na šolah pogosto polaga na srce, naj berejo, saj s tem preprosto trenirajo osredotočenost. Tisti, ki lahko v miru prebere knjigo, bo kasneje tudi bistveno hitreje in lažje predelal šolsko snov, ki mu morda ni najbolj po godu, namesto da bi »čisto preveč časa zabili za stvari, ki jih res ne marate«. Prav tako je delil simpatično anekdoto, kako je svoje prevode priljubljenega Pasjega moža redno preizkušal kar pri svojem sinu Jaki, ki je bil njegov »poskusni zajček« za besedne igre.
Da pametni mladi še vedno obstajajo in z veseljem berejo, pa je potrdila Maruša Prelesnik Zdešar, urednica oddaje Male sive celice. »V oddaji imamo rubriko Prebrane celice in v šestih letih smo imeli približno 180 epizod na temo knjig,« je povedala z nasmehom. Opozorila je, da se mladi bralci včasih skrivajo, ker branje v družbi videoiger, kot je priljubljeni Fortnite, »trenutno ni moderno«, a tisti, ki berejo, presenečajo s svojo kritičnostjo in pogumom pri izražanju lastnega mnenja. Povedo na primer, da jim knjiga ni bila všeč. Če bi morala tistim fantom, ki pravijo, da sta branje in šola brez zveze, 'podtakniti' kakšno knjigo, bi izbrala Grozno šolo Maše Ogrizek,« je svetovala iz prve roke.
Svoj strokovni pogled je dodal zdravnik infektolog in avtor uspešnic David Zupančič. »A veste tisto, ko imamo vsi zdravnika že malo dosti, ko govorijo, da se dosti gibaj, pa zdrava prehrana, pa dosti spi … V te generične nasvete bi lahko dodali še: zadosti beri,« predlaga Zupančič. Knjige namreč bogatijo besedišče, ki neposredno oblikuje naš »notranji glas, s katerim se tu pogovarjamo sami«, pripomorejo pa tudi k hitrejšemu spancu, neprimerljivo boljšemu razvoju otrok in osebni duhovni rasti.
Vpliv branja pa nima meja – na dogodku so se spomnili tudi edinstvene sposobnosti Mance Košir, da je s poezijo in branjem združevala svetove. Katjuša Štingl, predstavnica Slovenskega društva Hospic, je v spomin na Manco prebrala pesem njenega ljubega perzijskega pesnika Hafisa. Njene besede so opomnile, da »ko je besed konec in lahko preneseš tišino, takrat je čas, da poskušaš poslušati tisto, kar ti hočejo oči ljubljenega najbolj povedati«. In te oči nas pogosto gledajo prav z listov dobrih knjig.
Branje ustvarja boljše ljudi
Nadvse provokativen in hkrati globoko ganljiv razmislek o prihodnosti je prispeval antropolog Dan Podjed. Na zaskrbljenost, da bo umetna inteligenca v nekaj letih odnesla od deset do trideset odstotkov poklicev in nas nadomestila pri marsikaterem delu, je odgovoril hudomušno. Njegova iskrena želja je, da bi naprave in umetna inteligenca prevzele nesmiselna, ponavljajoča se opravila (tako imenovana »bullshit jobs«), mi pa bi končno imeli čas za druženje, ustvarjanje in seveda knjige.
Podjed trdno verjame, da branje ustvarja boljše ljudi. Tisti, ki berejo, »so dokazano boljši ljudje, bolj sočutni, lažje zlezejo nekomu pod kožo, lažje stopijo v tuje čevlje«. Smisel antropologije je narediti svet varnejši za razlike, enako pa velja za branje. »Smisel branja je narediti svet varnejši za razlike med nami,« je poudaril Podjed in opomnil na otroke na vojnih območjih, ki jim padajo bombe po glavah in ki jim moramo pomagati ustvariti lepši svet.
A tudi strastni bralci imajo danes težave z zbranostjo zaradi nenehne prisotnosti pametnih telefonov. Spomnil se je svojega zadnjega srečanja z Manco Košir, ki mu je ponosno pokazala staro nokio na tipke in dejala: »A veš, zakaj imam to? Da lahko berem, ker jaz ne dobivam nobenih teh sporočil.« Podjed vsem polaga na srce, naj ob pomembnih stvareh odložijo telefon. Zgroženo je navedel podatek, da celo med spolnimi odnosi 10 odstotkov ljudi pogleduje na telefon, in se pošalil, da to zagotovo ni pravi trenutek za branje. Njegov nasvet je preprost: »V tovrstnih pomembnih trenutkih dajte telefon na letalski način, da vas ne zmoti. Pustite ga v drugi sobi zato, da se posvetite bistvenemu.« Svoj razmislek je čudovito zaokrožil s spominom na pesem Vlada Kreslina in z njo prenesel glavno sporočilo, ki nam ga dajejo knjige v teh norih časih: »Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen, naj vsak, ki vanje je ujet, bo pristen, nepopačen.«
Manifest za 21. stoletje
Del širše pobude ob prvem dnevu branja je bil tudi Manifest o branju za 21. stoletje, ki ga je zbranim predstavil dr. Kozma Ahačič. Besedilo ni le slavospev knjigam, temveč resno in nujno opozorilo. Kot je poudaril Ahačič, slovenska književnost in jezik že od Trubarja dalje dokazujeta, da nam je uspelo zgraditi bogato bralno tradicijo, a se v privilegiranem sodobnem času hitro polenimo in podlegamo pomagalom, ki nas delajo bolj nepremišljene. V času, ko postajata sočutje in ločevanje dejstev od lažnih informacij dobesedno »stvar nacionalne varnosti«, je branje najučinkovitejši branik pred širjenjem neresnic, sovraštva in predsodkov.
Kot opozarjajo avtorji manifesta, s slabimi bralnimi navadami slabi tudi »zmožnost našega kolektivnega preživetja« kot svobodne, solidarne in odgovorne skupnosti. Podpisniki manifesta se zavzemajo za boljšo in doslednejšo oskrbo šolskih knjižnic s sodobnim leposlovjem, za uveljavljanje učnih načrtov, ki spodbujajo veselje do branja, ter utrditev znanstveno dokazanega zavedanja, da so spoznavni učinki bistveno boljši pri branju tiskanih knjig kot pa pri branju elektronskih ali poslušanju zvočnih knjig. Zavzemajo se tudi za skrbno varovanje slovenščine in večjezičnosti, ki pa ima smisel le, če se naš materni jezik razvija kot primarni jezik znanosti in kulture.
Kot bi danes verjetno rekla Manca Košir: praznik je za nami, knjige pa ostajajo. Vzemimo jih v roke, ugasnimo telefone in si dovolimo, da nas za trenutek berejo tudi one.
