Poglejte na koledar. Prihaja čas v letu, ko se spodobni slovenski državljani, ki preostalih 364 dni plačujejo položnice in bentijo nad politiko, nenadoma odločijo, da je povsem sprejemljivo teči po mestu z zvonci okoli pasu ali pa se našemiti v napihljivega samoroga.
Prihaja pust. Čas krofov, poceni vina in odklopa.
Toda letos bo pustna sobota, 14. februarja, morda nekaj drugačnega. V zraku visi ironija, težja od tistega štiridesetkilogramskega kožuha, ki ga nosi kurent. Živimo namreč v dobi, kjer je maskiranje postalo naš vsakdanji kruh. Zjutraj uporabimo filter za obraz na instagramu, da skrijemo podočnjake. Popoldne sledi profesionalna maska na linkedinu, kjer se pretvarjamo, da obožujemo nadurno delo. Zvečer pa sledi avatar v videoigri.
Vprašanje: zakaj bi sploh še hodili na pustovanje, če pa živimo v nekakšnem stalnem karnevalu?
Ne samo mi, tudi drugod. Toda maske, kakršne smo, povedo veliko o nas.
Beneška lekcija
V Benetkah je maska orodje resnice. Da bi razumeli, kje smo zavozili, moramo pogledati v zgodovino. In ne, ne govorimo o zgodovini krofov. V 18. stoletju znamenita bela maska bauta ni služila temu, da bi bil nekdo videti lepši. Služila je temu, da je bil nekdo neviden. Kot piše zgodovinar James H. Johnson v svoji študiji beneške družbe, je maska omogočala suspenz družbene hierarhije. Ko si nosil masko, te nihče ni smel vprašati, ali si vojvoda ali berač. Maska ni bila laž, ampak vstopnica v enakost. Omogočala ti je, da si tisto, kar v resnici si, ne da bi te družba obsojala.
In danes? Danes naša digitalna maska (beri: lepotni filter) počne ravno nasprotno. Ne briše hierarhije, ampak jo ustvarja. Ne skrivamo se, da bi bili svobodni, ampak se skrivamo, da bi bili všečkani.
Ali pa vzemimo brazilski paradoks. Poglejte v Rio de Janeiro. Tam pust (karneval) ni zabava. Je religija. Antropolog Roberto DaMatta, poznavalec brazilskih karnevalov, je v svojem ključnem delu Carnivals, Rogues, and Heroes zapisal zanimivo misel: »Karneval je edini trenutek, kjer revni postanejo bogati, bogati pa se zlijejo z množico. Je inverzija sveta.«
Prebivalec favele, ki vse leto gara za drobiž, si za tistih nekaj ur nadene kostum cesarja, vreden tri njegove plače. Zakaj? Zaradi katarze. Da bi vsaj enkrat občutil moč. Primerjajte to z našim »digitalnim pustom«. Na družbenih omrežjih ne iščemo katarze, ampak potrditev. Tam ne pride do inverzije sveta – tam samo še bolj poudarjamo, kdo ima boljši avto in kdo lepši dopust. Brazilski karneval je, kot bi rekel DaMatta, trenutek utopije. Naš instagram pa je pogosto zgolj trenutek tesnobe.
Kurentov problem
Mihail Bahtin je najbolj zanimiv z vidika kurentovega problema. Ruski filozof in literarni teoretik Mihail Bahtin je najbrž edini človek, ki je o pustu razmišljal še bolj resno. Trdil je, da je karneval čas, ko se uradna resnica sveta začasno ukine. Norci postanejo kralji, kralji postanejo tarče posmeha. To je zdravilno. Družba to potrebuje, da ne ponori.
Toda, če se na internetu pretvarjamo vsak dan, kdaj potem nastopi ta odklop? Tu nastopi naš dobri stari kurent. Kurent je antiteza, nasprotje instagrama. Je glasen, kosmat, smrdi po ovčji koži in ga popolnoma nič ne zanima, kateri je vaš boljši profil za fotografiranje. Kurent ne uporablja filtrov za glajenje gub. On si nadene grozljivo masko. In morda je to tisto, kar danes nujno potrebujemo.
Medicinska revija JAMA Facial Plastic Surgery je pred kratkim objavila članek o pojavu, imenovanem snapchat dismorfija. Ljudje prihajajo k lepotnim kirurgom in ne prinašajo s seboj več fotografij slavnih oseb, ampak svoje lastne, s filtri predelane fotografije. Želijo biti kot svoj digitalni avatar. Izgubili smo ločnico med masko in obrazom.
Bodimo grdi
Skratka, bodimo grdi, bodimo glasni. Zato je pust dandanes pomembnejši kot kadar koli prej. Ne zato, da bi preganjali zimo (saj je zaradi podnebnih sprememb skoraj ni več), ampak da bi pregnali diktaturo popolnosti.
Naš predlog za bralce? Letos ne kupite seksi kostuma nune ali mišičastega Batmana. Bodite nekaj grotesknega. Nadenite si masko, pod katero se boste potili. Pustite telefon doma – ali pa vsaj ne objavite ničesar. Pust je edini dan v letu, ko nam tradicija zapoveduje, da smo lahko nori, grdi in glasni. V svetu, ki od nas zahteva, da smo lepi, tihi in spolirani, je to morda največje dejanje upora, kar ga premoremo.
Pa dober tek pri krofih. Tudi če imajo preveč kalorij. Na pusta se kalorije ne štejejo. To je znanstveno dejstvo.
