Radovljica ima pozimi poseben čar. Mirno gorenjsko okolje, kjer se zdi, da čas teče nekoliko počasneje, je danes tudi dom Sare Isaković. Ko sediva v zavetju kavarne tamkajšnje knjižnice, je težko verjeti, da je ta ista ženska, ki danes izžareva nalezljivo mirnost, nekoč živela v peti prestavi. Odraščala je v Dubaju, študirala in tekmovala v Kaliforniji, njen urnik pa so narekovale stotinke sekunde. Danes, sedem let po selitvi v Radovljico, priznava, da je bila sprememba velika.
»Na začetku mi je bilo čudno,« prizna. »Navajena sem bila velikih mest, San Francisca, Dubaja, te intimnosti in majhnosti nisem poznala. Sprva sem pogrešala mestni vrvež.« A danes, ko si je tu ustvarila družino in dom, ne bi hotela biti nikjer drugje. Velika mesta so naporna – gneča, vlaki, tempo, ljudje delajo od jutra do večera. »Imam privilegij, da si urnik kreiram sama. Z majhnim otrokom končam ob treh in to je pravo bogastvo. Gore, Šobec, Bled, sonce … Tukaj sem si ustvarila dom. Trenutno sploh ne grem rada ven, v tujino, tako zelo mi ustreza to gnezdece,« pravi z nasmehom.
Svetovljanka s srbskimi geni
Sara je edinstvena mešanica kultur. V njej se prepletata ameriška ambicioznost, tisti slavni lahko-mi-uspe odnos, in slovenska zadržanost, a sama v enačbo dodaja še en element. »Imam še pol srbskih genov in včasih se pošalim, da ta mentaliteta ni dosti oddaljena od ameriške,« se zasmeji. Zaradi mednarodnih šol in selitev ji je blizu širši način razmišljanja – prepričanje, da smo vsi pripadniki tega sveta in da je za vsakega mogoče vse, če je volja dovolj močna.
Njeno otroštvo je bilo pravi kalejdoskop kultur. Oče je rekel »pakiramo kovčke« in so šli – Indonezija, Malezija, malo Turčija, Tunizija, nato Dubaj. Mnogim bi se od takšnega ritma zvrtelo, Sari pa je to dalo neprecenljivo darilo: prilagodljivost. »Lahko me postaviš sredi katerega koli mesta na svetu in se bom znašla. To mi je domače. Kjer koli me pustiš, vem, da se bom znašla,« pripoveduje, in to svetovljanstvo danes prenaša na sina. Ne z načrtnim učenjem jezikov iz knjig, ampak z zgledom in potovanji. »Veliko ga 'vlačimo' po svetu, v stiku je z mojimi prijatelji z vsega sveta. Želim mu predati to širino, da bo razumel, da je svet njegovo igrišče.«
Oče pilot v študentski klopi
Kljub vsem potovanjem in olimpijski slavi se ji oči najbolj zasvetijo, ko beseda nanese na študij. Diplomirala je iz psihologije na prestižni univerzi UC Berkeley v Kaliforniji. To obdobje opisuje kot najlepše v svojem življenju. »Tako rada se učim! Klicala sem domov in očetu po telefonu predavala vse, kar sem se tisti dan naučila,« se spominja z žarom v očeh.
Njen oče, pilot, je imel pri tem posebno vlogo. Ko je letel med Dubajem in San Franciscom, je lete načrtoval tako, da jo je lahko obiskal. »Prišel je k meni na faks in ves dan me je moral poslušati, kako mu predavam snov. Ta skupnost na Berkeleyju je neverjetna – tam so tudi nobelovci, a vsi smo tam z enim namenom: da se učimo, da rastemo.«
Psihologija jo je pritegnila, ker je želela razumeti povezavo med umom in telesom. Že kot plavalka je eksperimentirala z glavo in ugotavljala, kako misli vplivajo na njeno telo. »Fascinantno mi je, da ne glede na to, kakšen program imamo v podzavesti, imamo vedno možnost, da ga zamenjamo. Da restrukturiramo svoje možgane, da so bolj zdravi, da lažje reguliramo svoja čustva. To je zame prava znanost.«
»Moram« je velika mora
Danes to znanje uporablja pri delu z ljudmi, tudi mladimi športniki in njihovimi starši. Opaža, da so pritiski na otroke ogromni, pogosto pa izvirajo iz strahu staršev. »Starše skrbi, ali se bo otrok znašel v življenju, sploh v svetu umetne inteligence. Zdi se jim, da če bo otrok vlagal vse v šport in šolo, bo varen. Ampak ko se ta pritisk obesi na otroka, ko se mora dokazovati skozi rezultate, ga to zlomi,« opozarja Sara.
Pri tem izpostavi zanimivo igro besed, ki si jo velja zapomniti. »Sama beseda 'moram' je ena velika mora. Imamo dobro besedo v slovenščini za to. Ko se ti ta 'mora' obesi na glavo, je konec zgodbe. Sam sebe oviraš. Ne moreš priti na start in si reči, danes se pa moram dokazati.«
Njena starša sta ubrala drugačno pot – podpirala sta jo, a nikoli nista pogojevala njene vrednosti z medaljami. »Če doma ne dobiš brezpogojne ljubezni, če nisi sprejet in ljubljen samo zato, ker si Sara in ne Sara olimpijska plavalka, potem se v življenju ženeš za rezultati samo zato, da bi zapolnil to praznino. Otrok mora vedeti, da je ljubljen, tudi če na cilj priplava zadnji.«
Seveda vrhunski šport zahteva odrekanje. Vstajanje ob štirih zjutraj, skakanje v mrzlo vodo, ure in ure gledanja črte na dnu bazena. Mnogi se sprašujejo, od kod je črpala motivacijo za takšno garanje. »Če bi mi kdo rekel, da moram plavati za štos, ne bi vstala. Ni šans. Edina motivacija, ki te spravi iz postelje ob štirih zjutraj, je jasen cilj, vizija. Vedela sem, zakaj to počnem,« pojasnjuje.
To ni bilo trpljenje, ampak njena notranja želja. Prizna, da so se ji zjutraj v glavi pojavile vse mogoče misli – kaj če bi spala še tri minute, kaj če je trener zaspal, kaj če v bazenu ni vode … A te misli moraš znati utišati. »Ne smeš si dovoliti debate. Ko sprejmeš dejstvo, da je to tvoja odločitev in tvoja odgovornost, vstajanje ni več vprašanje.«
Imela je krizo pri trinajstih letih, ko sta z bratom dvojčkom za dva dni nehala plavati. »Dva dni sva zdržala, potem pa sva mami prosila, da naju pelje nazaj. Bilo nama je tako dolgčas!« se smeji. To ji je dalo vedeti, da brez športa preprosto ne more.
Trik s čokoladicami
Zdaj ko smo v januarju in smo vsi polni zagona, si ne moremo kaj, da je ne bi kot psihologinje vprašali še o tem, zakaj se je novoletnih zaobljub tako težko držati. Obljubljamo si, da bomo shujšali, nehali kaditi, začeli teči. A statistika je neizprosna – večina obupa že februarja. Sara kot psihologinja točno ve, zakaj. »Gre za navade, ki so globoko v podzavesti. Če dvajset let ob kavi ješ piškotek, so tvoji možgani na avtopilotu. Mi pa mislimo, da smo ujeti in si rečemo, takšna sem, ni mi pomoči. A to so le zgodbe, ki si jih pripovedujemo,« razlaga.
Sara nam zaupa nekaj konkretnih trikov, kako prelisičiti možgane. Prvi je »pravilo dvajsetih minut«. »Ko si zaželiš celo čokolado, se ustavi. Zadihaj. Reci si, počakala bom 20 minut. Če boš po 20 minutah še vedno imela neustavljivo željo, v redu. A pogosto boš videla, da kriza mine. Če to ponoviš trikrat, potreba izgine.«
Drugi trik je »strategija v trgovini«. Vsi poznamo tiste police pri blagajni, polne sladkarij, ki nas gledajo. »Ko plačujem na blagajni, gledam gor,« se zasmeji Sara. »Izogibam se očesnemu stiku s twixi in marsi. Lahko pa jih pogledaš in rečeš, o, kako ste lepe, čokoladice, nalašč so vas dali sem – ampak jaz imam moč izbire. To je strategija.«
Pomembno je tudi, kako se pogovarjamo sami s sabo. Ko zvečer gledamo serije in nam notranji glas pravi, saj ni treba spati, poglej še eno epizodo, mu lahko rečemo ne. »Bolj cenim sebe in svoj spanec, zato grem ob desetih spat. Pika. To je opolnomočenje.«
Cunami čustev
Kljub vsej disciplini in psihološkemu znanju pa Sara poudarja, da je le človek. Tudi ona ima dneve, ko jo življenje preizkuša. »Pridejo viharji, tornadi, cunamiji. Vse pride v mojo smer,« priznava. A razlika je v tem, kako se s tem spopade.
»Ne dovolim, da čustveno stanje ali skrb dolgo živi z mano. Nimam časa za to. Čustvo predelam. Dovolim si ga čutiti. Če me prizadene, se zjokam. Čutim jezo, bes.« Njena tehnika? »Včasih napišem vse, kar čutim, v dnevnik, in potem ta papir zažgem. To je simbolno dejanje, s katerim spustim breme.« Pomembno je, da čustev ne tlačimo, ampak jih izrazimo in spustimo.
To zaupanje vase in v življenje jo spremlja že od nekdaj. »Imam globoko zaupanje, da sem na varnem, da sem v dobrih rokah. Tudi ko so prišli težki trenutki – in bilo jih je veliko, čeprav se morda moje življenje od zunaj zdi kot pravljica – sem vedno vedela, da bom šla skozi to. Da bom zlezla ven iz luknje.«
Ena najmočnejših tem, o kateri Sara spregovori z veliko strastjo, je perfekcionizem. V športu ga pogosto zamenjujemo z željo po napredku, a Sara potegne jasno ločnico. »V športu te napake učijo. Če si četrti, si razočaran, a analiziraš in greš naprej. To te gradi. Pravi perfekcionizem pa je nekaj drugega – je absolutna kontrola, ki izhaja iz globoke negotovosti.«
Zanjo je perfekcionizem eno najbolj žalostnih človeških stanj. »To je maska. Pretvarjaš se, da si nekaj, kar nisi, samo zato, da bi bil sprejet. Izhaja iz otroštva, ko dobimo občutek, da nismo dovolj dobri, če nismo dobili vseh točk na testu. In potem to masko nosimo skozi življenje, dokler se ne zlomimo ali izgorimo.« Mnogi uspešni ljudje, s katerimi dela, se tega zavejo šele, ko jih življenje ustavi – z boleznijo ali izgorelostjo. »Takim ljudem rečem: Bodite hvaležni, da vas je telo ustavilo zdaj. Bolje zdaj, kot da plačate še hujši davek čez deset let.«
»Mami, a sem lep?«
Mnogi vrhunski športniki po koncu kariere doživijo krizo identitete. Kdo sem, če nisem več tisti na stopničkah? Sara pravi, da je bil njen prehod mehak, predvsem zaradi zaupanja vase, ki ne temelji na rezultatih. »Moja samozavest ne temelji na tem, kar sem dosegla, ampak na občutku varnosti, da bom okej, ne glede na vse. Imam veščine, imam tisti nevidni kovček orodij, ki so mi ga napolnili šport, starši in življenje.«
Danes se največ uči od svojega sina. Pove čudovito anekdoto, ki bi morala biti lekcija za vse nas. »Moj sin Maks se gleda v ogledalo in si je všeč. Reče: Mami, kako imam lepo majčko. Jaz rečem: Ja, res je lepa. On pa doda: Mami, a sem lep? Vprašam ga: Kaj pa ti misliš? In on samozavestno odgovori: Ja, lep sem!«
»Vidiš,« pravi Sara, »to je tisto, kar šteje. Kaj ti misliš o sebi. Otroci imajo to iskrico v sebi, ta naravni občutek vrednosti. Ne poznajo dvoma. Potem pa mi s svojimi strahovi to zatremo. V šoli pogosto vidimo zlomljene duše otrok, ki so izgubili to iskrico. Naša naloga je, da to preprečimo, predvsem pa, da jo spet najdemo v sebi.«
Ob koncu najinega pogovora se vrneva k bistvu. Kaj je tisto, kar bi svetovala vsakomur, ki želi v novem letu narediti spremembo? Odgovor ni v disciplini, ampak v ljubezni.
»Če imaš tisti notranji kozarec, poln ljubezni do sebe, če imaš zdrav odnos do sebe, potem ne potrebuješ potrditve od zunaj. Ni se ti treba dokazovati. Rezultati postanejo le posledica tega, da delaš tisto, kar imaš rad,« pojasnjuje. Mnogi Slovenci imajo ta kozarec prazen, opaža. Občutek lastne vrednosti so dobili le, ko so bili pridni in ubogljivi.
»Ko ljudje res dojamejo samospoštovanje, je vse mogoče. Če se imaš res rad, ne boš trpel bolečine v križu tri mesece in rekel, saj bo minilo. Ne. Ukrepal boš, ker si zaslužiš zdravje. Zaslužiš si dobre odnose. Zaslužiš si uspeh,« zaključi odločno. »Tvoje telo se bori zate vsak dan, kljub vsemu sabotiranju in stresu. Čas je, da mu vrneš uslugo.«
Sara Isaković je morda obesila kopalke na klin, a njena nova tekma je še pomembnejša. Ljudi uči plavati v razburkanih vodah sodobnega življenja – ne z močjo mišic, ampak z močjo misli in predvsem srca. In ko jo poslušaš, ji verjameš: konec stare zgodbe je lahko začetek nove, lepše. Samo pero moramo vzeti v roke in začeti pisati na novi strani.
