Ali bo 34-letnemu novoizvoljenemu newyorškemu županu Zohranu Mamdaniju uspelo prelomiti prekletstvo politikov, ki pred volitvami obljubljajo pravičnejši svet, kar pa po izvolitvi ostane zgolj bled spomin? Na odgovor bo treba počakati. Županski položaj, osvojen na novembrskih volitvah, bo uradno zasedel z začetkom prihodnjega leta, a vanj so že danes uprte številne oči: somišljenikov, privržencev, običajnih ljudi, ki si želijo živeti ameriške sanje ali vsaj dostojno preživeti iz meseca v mesec, pa tudi političnih zaveznikov in nasprotnikov. Med slednjimi so nekatera zelo zveneča imena iz sveta politike in elitne družbe vplivnih mestnih bogatašev. Še pred kratkim komaj opazen obraz newyorške politične scene – priseljenec, rojen v Ugandi, levičar in borec za socialno pravičnost – je s svojimi prenoviteljskimi idejami, v katerih postavlja človeka pred kapital in interese elit, pritegnil pozornost tudi evropskih levih politikov, ki se običajno ne menijo pretirano za lokalne ameriške politične bitke.
S čim si je Mamdani, ki bo najmlajši župan po letu 1892 in prvi muslimanski župan mesta, v katerem so rane po terorističnem napadu 11. septembra še vedno boleče, zaslužil tolikšno pozornost? Z verjetjem, da je mogoče kljub primežu kapitala, ki narekuje tempo ne le Ameriki, temveč velikemu delu sveta, z občutkom za sočloveka in skupnost zgraditi drugačno, pravičnejšo družbo. Družbo, v kateri vsakdana malega človeka ne oblikujejo zgolj interesi najpremožnejše peščice in njihovih zvestih lakajev. Družbo, ki bo vključujoča in v kateri manj srečni ne bodo potisnjeni na rob in pozabljeni.
Anonimna množica proti superbogatašem
Politični vzpon razmeroma neznanega mladega priseljenca je močno razburil mestne bogataše, ki so še pred volitvami grozili, da se bodo v primeru njegove zmage izselili iz New Yorka. V kampanjo so vložili milijone za oglase, ki so Mamdanija, kot smo v politiki že vajeni, blatili na najbolj nizkoten način. A ni pomagalo. Mamdani je na volitvah prepričljivo zmagal, bogataši pa iz Velikega jabolka (še) niso pobegnili – ameriški mediji o množičnem eksodusu mestne elite za zdaj ne poročajo.
A zakaj jih Mamdanijev politični vzpon tako jezi? To, da glasno poziva k resničnim sistemskim spremembam, ne kozmetičnim popravkom, ter ogroža interese in status quo elite, ki jo v mestu že dolgo obvladujejo nepremičninski razvijalci, vlagatelji v luksuzne nepremičninske projekte, korporativni najemodajalci in z njimi tesno povezani oblikovalci raznovrstnih politik, ki bi sicer morali biti v službi ljudstva.
Zamrznitev najemnin, okrepljena zaščita najemnikov, obdavčitev bogatih, brezplačen javni prevoz ter širitev javnih stanovanj so teme, ki newyorških milijonarjev seveda ne navdušujejo. Prej nasprotno. Ne gre pozabiti še, da je v njihovih očeh Mamdani, musliman in priseljenec, ki deluje zunaj tradicionalne strankarske mašinerije, zanje nepredvidljiv dejavnik: ne vedo, kako »dojemljiv« bo za njihove interese. Zagotovo bo zanimivo spremljati, kako se bo novoizvoljeni župan znašel v vlogi župana v mestu, kjer je globoko zakoreninjena ekonomska logika dobička nad ljudmi. Ne bi bil prvi idealist, ki bi po zmagi ugotovil, da so velike obljube v realnem svetu težko izvedljive.
Dodaten izziv bo financiranje projektov, ki so v veliki meri odvisni od sredstev zvezne vlade. Mamdanijev odnos s predsednikom Donaldom Trumpom je krhek in med njima so bile izrečene številne nelaskave besede. Prav zato je presenetilo, da je njuno prvo osebno srečanje v Beli hiši potekalo v prijaznem, celo toplem vzdušju, kar je šokiralo predvsem goreče privržence gibanja MAGA. Trump, ki prej o Mamdaniju ni našel dobre besede, je celo izjavil, da bo »dober župan«, kar pa ne pomeni, da ne bo uresničil pretekle grožnje, da bo New Yorku namenjal le minimalna zakonsko predpisana sredstva.
Le eno plačo stran od brezdomnosti
Ko je Mamdani poleti na demokratskih predizborih premagal političnega težkokategornika, nekdanjega guvernerja Andrewa Cuoma, so analitiki hiteli razčlenjevati, kaj je ključ njegove privlačnosti. Kako je članu Demokratičnih socialistov Amerike uspelo prebuditi običajno zaspano volilno telo v letu brez večjih volitev in postaviti na glavo logiko, da več denarja v kampanji pomeni več glasov? Elita je stavila milijone proti njemu: Bill Ackman, upravitelj hedge sklada in pomemben Trumpov podpornik, je v podporo Cuoma namenil skupno 1,75 milijona dolarjev, Michael Bloomberg, milijarder in trikratni nekdanji župan New Yorka, je proti Mamdaniju stavil z 8,3 milijona dolarjev, milijone so žrtvovale tudi druge vplivne newyorške družine. Cuomo in njegovi podporniki niso izbirali sredstev in so celo namigovali, da bo Mamdani, musliman južnoazijskega rodu, rojen v Ugandi, podpiral terorizem.
Kaj je torej skrita sestavina Mamdanijevega vzpona? Morda to, kar je zapisala irska novinarka Megan Nolan v The Observerju: da je mlajše volilce očaral, ker jim je »ponudil tisto, česar njegovi bolj uveljavljeni tekmeci niso mogli: upanje«? In upanje v Velikem jabolku, enem največjih svetovnih igrišč investitorjev in superbogatašev, ljudje krvavo potrebujejo.
Stroški življenja so v zadnjih letih eksplodirali, dohodki zaposlenih Newyorčanov pa jim ne sledijo. Sveži podatki povprečne tržne najemnine kažejo, da ta znaša okoli 4400 dolarjev mesečno, kar je 147 odstotkov več od nacionalnega povprečja, in številne Newyorčane, tudi tiste z dobro plačanimi službami, ki v mestu skomin denarja ne trošijo brezglavo, od brezdomnosti loči le ena plača … To je ključno izhodišče za razumevanje, kako je lahko samooklicani demokratični socialist, ki ga republikanci in privrženci gibanja MAGA zmerjajo s komunistom, slavil v enem najbogatejših mest na svetu kljub temu, da ga demokratska strankarska elita ni podprla in so se proti njemu združili vplivni bogataši.
Do ljudi s poslušanjem, ne pridiganjem
Mamdani je svojo kampanjo oprl na malega človeka in jo zgradil okoli dostopnosti bivanja v New Yorku, predvsem okoli najemnin, življenjskih stroškov in javnih storitev. Njegov uspeh je povezan z odnosom do politike, ki jo razume kot delo za skupnost in jo je gradil od spodaj navzgor. Ljudi je na svojo stran pridobil s poslušanjem, ne pridiganjem. Nagovarjal je najemnike, delavce, male podjetnike, pogosto izgubljene v birokratskem labirintu, priseljence, mlade družine in vse, ki se kljub redni zaposlitvi borijo z ekstremno visokimi življenjskimi stroški. Kampanji je uspelo privabiti izjemno število prostovoljcev – okoli 50.000, po ocenah celo do 90.000 v zaključni fazi – ter ustvariti široko koalicijo levih organizatorjev, južnoazijskih in muslimanskih skupnosti ter mlajših aktivistov.
Mamdanijeva zmaga pomeni prelom s staro politično garnituro in njenimi vzorci, ki so predolgo na obrobje potiskali mlade. Volilci so z njegovo izvolitvijo na novo določili, kdo v mestu, ki nikoli ne spi, spada na najvišje položaje oblasti. Kako daleč iz New Yorka bo segel Mamdanijev val, bo pokazal čas. Dejstvo pa je, da so vprašanja neenakosti, stanovanjske krize in razkroja družbenih sistemov, ki vse več ljudi potiskajo na rob, teme, ki zadevajo številne države po svetu, ne nazadnje tudi Slovenijo.
