Medtem ko Washington zaostruje retoriko glede Grenlandije in notranjih nemirov, se v Evropi krepijo pozivi k izolaciji ZDA. Toda zgodovina in realpolitika mednarodnega športa kažeta, da bo izrečenih veliko besed, spremenilo pa se ne bo nič.
Ko ameriški predsednik Donald Trump naredi ali izjavi kakšno neumnost, se vedno sproži glasen plaz, ki je bil do tedaj samo šepetanje. Pozivi k bojkotu svetovnega prvenstva v nogometu leta 2026, ki ga bodo Združene države Amerike gostile skupaj s Kanado in Mehiko, so te dni tako dosegli nov vrhunec, piše The Atlantic.
Vendar pa med glasnim ogorčenjem na družbenih omrežjih in hladno preračunljivostjo tistih, ki dejansko odločajo o usodi turnirja, zija velik prepad. Čeprav ideja o bojkotu lebdi v zraku in bi se lahko v prihodnjih mesecih še okrepila – zlasti če bi nepredvidljivi voditelj v Beli hiši sprožil nov val mednarodnih obsodb – ostaja popolna odpoved udeležbe reprezentanc malo verjeten scenarij.
Da bi razumeli, zakaj, se je treba poglobiti v zapleteno mrežo interesov, ki povezujejo visoko politiko, diplomatske vzvode in globalni športni stroj.
Med načelnostjo in pragmatizmom
Razprava o bojkotu se je v prvem letu Trumpovega drugega mandata pojavljala občasno predvsem med navijači, ki nasprotujejo njegovi imperialistični retoriki in ukrepanju proti priseljencem. Pa tudi zaradi cen vstopnic in še česa.
Toda ko je Trump znova, tokrat agresivneje, zatrdil, da morajo ZDA prevzeti Grenlandijo, se je razprava preselila v resnejše vode. Trumpova grožnja z vojaškim posredovanjem in carinami za evropske zaveznice je sprožila odločne odzive v zvezi Nato, ideja o povračilnem udarcu prek športa pa je postala mikavna.
Za Trumpa je svetovno prvenstvo namreč več kot samo igra. Zanj je to bržkone platforma za loščenje lastne podobe in, po njegovih besedah, priložnost za »prikaz lepote in veličine Amerike«. Odvzem te platforme bi bil zanj osebni udarec.
Vendar pa uradni krogi ostajajo previdni. V Nemčiji je Oke Göttlich, predsednik nogometnega kluba St. Pauli in podpredsednik nemške nogometne zveze, sicer javno pozval k resnemu razmisleku in razpravi o bojkotu, a ga je predsednik zveze Bernd Neuendorf hitro utišal. Poudaril je, da gre za mnenje posameznika in da je razprava o bojkotu v tem trenutku popolnoma zgrešena.
Lekcije iz leta 1980
Podobno je v Franciji. Kljub političnim napetostim sta tako ministrica za šport Marina Ferrari kot predsednik francoske nogometne zveze Philippe Diallo zavrnila možnost bojkota, poroča The Atlantic.
V Angliji, Španiji in drugih nogometnih velesilah vlada pomenljiva tišina ali pa se uradniki sklicujejo na mantro o ločevanju športa in politike. Celo Gianni Infantino, predsednik Fife, je ob robu Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu deloval povsem sproščeno in zavrnil skrbi, kot je poročal britanski svetovalec Alastair Campbell.
Da bi se bojkot dejansko uresničil, ni dovolj zgolj negodovanje navijačev ali posameznih funkcionarjev. Zgodovina nas uči, da je za takšen korak potrebna usklajena koalicija nacionalnih vlad, ki so pripravljene uporabiti prisilo.
Edini pravi precedens za množični bojkot zaradi političnih razlogov ostaja ameriški bojkot olimpijskih iger v Moskvi leta 1980. Takratni predsednik Jimmy Carter se je po sovjetski invaziji na Afganistan odločil za drastično potezo. Toda to ni bila odločitev športnikov. Carterjeva administracija je morala uporabiti vsa razpoložljiva sredstva pritiska: od groženj z odvzemom davčnih olajšav olimpijskemu komiteju do pravnih ukrepov in vpoklica diplomatskega zbora za prepričevanje zaveznikov.
Športniki so se upirali, vendar so bili na koncu nemočni proti državnemu aparatu. Kljub temu je 80 držav, vključno s številnimi evropskimi zaveznicami ZDA, zavrnilo ameriški diktat in odpotovalo v Moskvo.
Danes je položaj podoben, pa tudi drugačen. Brez ene same dominantne države, ki bi vodila kampanjo (kot so bile ZDA leta 1980), bi morale pobudo prevzeti evropske članice zveze Nato. Če bi nogometne velesile, kot so Francija, Nemčija, Anglija in Španija, skupaj zagrozile z bojkotom, bi to zagotovo pritegnilo pozornost Bele hiše. Travis Murphy, nekdanji ameriški diplomat, poudarja, da bi bil to močan vzvod glede na pomen, ki ga Trumpova administracija pripisuje prvenstvu, še poroča omenjeni ameriški medij.
O verjetnosti
Toda ali je to verjetno? Trenutno ne, zaključujeta avtorja prispevka. Potem ko je Trump omilil grožnje glede Grenlandije in nakazal možnost dogovora z generalnim sekretarjem Nata Markom Ruttejem, se je retorika bojkota umirila.
Mogens Jensen, član danskih socialnih demokratov, je za Deutsche Welle priznal, da je bojkot eno zadnjih orodij. Vendar je dodal pomemben če. Če bi ZDA dejansko napadle članico Nata in s tem porušile temelje povojnega svetovnega reda, bi se znašli na neznanem ozemlju. V takem primeru bi razprava o bojkotu postala zelo, zelo relevantna.
Brez tako drastičnega zasuka geopolitične situacije pa bo nogomet verjetno šel svojo pot. Igralci želijo igrati, zveze potrebujejo denar od nagrad, navijači želijo spektakel.
Najverjetnejši scenarij tako ni prazen stadion, temveč protesti na tribunah in diplomatska hladnost v VIP-ložah. Podobno kot pri prvenstvih v Rusiji in Katarju bodo morda posamezne navijaške skupine ostale doma. Morda se prvenstva ne bodo udeležili evropski diplomati. Toda ko bo sodnik zapiskal začetek prve tekme, bodo reprezentance skoraj zagotovo tam.
