Te dni so se Alpe marsikje spremenile v pokrajino osupljive lepote. Toda medtem ko so sveže zapadle bele strmine vabile tisoče navdušencev v visokogorje, se je pod površjem odvijala smrtonosna fizika. Serija tragedij, ki je pretresla Avstrijo in Francijo, pa ni zgolj žalostna statistika ter posledica ter običajne smučarske sezone, pač pa je opozorilni znak nove, nevarnejše resničnosti, ki jo v evropsko gorovje prinašajo podnebne spremembe.
V zahodni Avstriji je stopnja nevarnosti snežnih plazov spet dosegla rdeči alarm. Tirolska, Salzburg, Štajerska, … Mnogi deli so se znašli pod stopnjo velike nevarnost, zaradi česar so izrekli redeče opozorilo. V jeziku gorskih reševalcev je to šifra za »ostanite doma«. Toda klicev niso vsi upoštevali. V okrožju Schwaz je tirolska gora nedavno terjala smrtni davek – turna smučarka, ki jo je pokopal plaz, je kasneje v bolnišnici izgubila boj za življenje.
To ni bil osamljen incident. V St. Antonu in v Zürsu so reševalci izpod snežnih gmot vlekli ponesrečence, med njimi dva nemška državljana, ki ju je snežni krov odnesel 70 metrov v globino. Podobne zgodbe so prihajale iz Salzburga in Štajerske, kjer so helikopterji nenehno preletavali vrhove. Še bolj tragična slika se je izrisala v francoskih Alpah, kjer je nedavno en vikend zahtevala šest življenj smučarjev, ki so iskali svobodo izven urejenih smučišč.
Vendar pa strokovnjaki opozarjajo, da teh dogodkov ne smemo obravnavati zgolj kot rezultat nesreče ali nepremišljenosti posameznikov. Gre za sistemsko spremembo. Snežna odeja v Alpah se spreminja.
Grožnja pod nogami
Tradicionalna podoba zime v Alpah – stabilna, zmrznjena podlaga, na katero se nalaga suh pršič – postaja preteklost. Klimatologi in strokovnjaki za sneg opozarjajo, da globalno segrevanje ustvarja zahrbtne pogoje, ki so za povprečnega rekreativca skoraj neprepoznavni.
Bistvo problema leži v snežni odeji. Zaradi vse pogostejših temperaturnih nihanj sneg ni več homogen. Mile zime, ki jih nenadoma prekinejo arktični prodori, ustvarjajo nevarne sendviče v snežni strukturi.
Ko se temperature dvignejo, se sneg tali, nato pa ob hitri ohladitvi zamrzne v gladko drsno površino. Ko na to površino zapade nov sneg, se nima česa oprijeti. Nastanejo tako imenovane šibke plasti, ki čakajo že na najmanjšo obremenitev, denimo težo enega samega smučarja, da sprožijo katastrofo.
Dež na 2000 metrih
Morda najbolj zaskrbljujoč trend je pojav dežja na nadmorskih višinah, kjer je nekoč kraljeval izključno sneg. Višje temperature pomenijo, da padavine pogosto pridejo v tekočem stanju. Deževnica pronica v snežno odejo, jo obteži in destabilizira njeno trdnost. To je recept za mokre plazove, ki so zaradi svoje teže izjemno uničujoči.
Hkrati se spreminja dinamika sneženja. Namesto enakomernih padavin skozi celo zimo smo priča obdobjem suše, ki jim sledijo ekstremni nalivi snega. Ko v kratkem času na staro, pogosto poledenelo podlago pade ogromna količina novega snega, je fizika neizprosna. Teža novega snega preseže strižno trdnost spodnjih plasti in celotna pobočja se lahko v trenutku odpeljejo v dolino.
Paradoks manjše količine snega
Zmotno je prepričanje, da manj snega zaradi segrevanja pomeni manj nevarnosti. Pravzaprav je resnica ravno nasprotna in bolj zoprna. Tanjša snežna odeja je pogosto bolj podvržena razlikam v temperaturi med tlemi in zrakom, kar pospešuje nastanek kristalov, ki delujejo kot kroglični ležaji – sneg na njih dobesedno zdrsne.
Poleg tega se sezona nevarnosti podaljšuje. Spomladanski pogoji se pojavljajo sredi zime, zima pa se lahko zavleče pozno v pomlad, pri čemer se stari in novi sneg mešata na načine, ki so bili v preteklosti redkost.
Kaj to pomeni za ljubitelje gora? Za alpske skupnosti in turizem to prinaša nova vprašanja, za posameznika pa zahtevo po radikalni spremembi miselnosti. Gore postajajo bolj divje in nepredvidljive. Izkušnje izpred dvajsetih let danes morda ne veljajo več.
