Globoko v osrčju Xinjianga je inženirski podvig, vreden več kot 5 milijard evrov, na novo določil razdalje v Srednji Aziji. Gorovje Tianshan, znano tudi kot Nebeško gorovje, je tisočletja predstavljalo neprehodno naravno oviro, ki je ločevala severni in južni del kitajske avtonomne regije Xinjiang. Pozimi so zasneženi prelazi pogosto odrezali skupnosti od sveta, potovanje prek gora pa je bilo nevarno in dolgotrajno.
Te dni se je ta geografska realnost nepreklicno spremenila. Z odprtjem avtoceste Urumqi–Yuli je Kitajska svetu predstavila svoj najnovejši inženirski spomenik: predor Tianshan-Shengli. Z dolžino 22,13 kilometra je ta postal najdaljši avtocestni predor na svetu.
Projekt, v katerega je bilo vloženih 46,7 milijarde juanov (približno 5,6 milijarde evrov), je simbol neusahljivega apetita Pekinga po infrastrukturni prevladi in ključni del sestavljanke — povezave z osrednjo Azijo.
Inženirstvo na meji mogočega
Vožnja skozi gorovje, ki je nekoč zahtevala tri ure vijuganja po nevarnih gorskih cestah, je zdaj stvar preteklosti. »S predorom smo to pot skrajšali na 20 minut,« je v izjavi za javnost poudarila Mao Ning, tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva. »To je velik korak naprej za povezljivost Xinjianga.«
Toda za temi številkami se skriva tehnološka srhljivka. Gradnja, ki se je začela leta 2020 pod okriljem državnega giganta China Communications Construction Co. (CCCC), se je soočala z ekstremnimi geološkimi pogoji. Da bi premagali pritisk gora in pospešili gradnjo v tako zahtevnem okolju, so inženirji uporabili inovativno metodo z navpičnimi jaški.
Song Hailiang, predsednik uprave CCCC, je za tamkajšnjo državno televizijo pojasnil, da projekt podira kar dva svetovna rekorda: poleg dolžine samega avtocestnega predora se ponaša tudi z najglobljim prezračevalnim jaškom na svetu. Ta jašek deluje kot pljuča predora globoko pod gorskimi vrhovi, kar je ključno za varnost v tako dolgi podzemni cevi.
Semantična bitka za rekorde
V svetu megainfrastrukture so nazivi pomembni. Prenašajo prestiž, dokazujejo tehnološko moč in krepijo nacionalni ponos. Vendar pa je trditev, da gre za najdaljši predor na svetu, potrebno vzeti s ščepcem terminološke natančnosti.
Če bi vprašali Norvežane, bi verjetno zmajali z glavo. Njihov predor Lærdal, odprt leta 2000, meri 24,5 kilometra in povezuje Oslo z Bergnom. Zakaj torej Kitajska slavi rekord? Razlika tiči v definiciji avtoceste v primerjavi s cesto.
Norveški Lærdal je dvopasovni predor z eno samo cevjo, kjer promet poteka v obe smeri znotraj istega prostora. Kitajski Tianshan-Shengli pa je avtocestni predor v pravem pomenu besede: sestavljata ga dve ločeni, vzporedni cevi, vsaka z dvema voznima pasovoma. To omogoča večjo hitrost, varnost in pretočnost, tehnično pa gre za zahtevnejši gradbeni zalogaj, saj je bilo potrebno izkopati dvojni volumen materiala.
V širšem kontekstu podzemnih gradenj Kitajska s tem projektom stopa ob bok evropskim velikanom, čeprav v različnih kategorijah:
- Železnice: tu še vedno kraljuje Švica z 57-kilometrskim baznim predorom Gotthard, ki je mojstrovina železniškega inženirstva.
- Metro: kitajska sama drži rekord v urbanem podzemlju – linija 6 podzemne železnice v Chengduju teče neprekinjeno pod zemljo kar 68 kilometrov.
- Voda: absolutni, a pogosto spregledani rekorder, je finski vodni predor Päijänne, ki se vije več kot 120 kilometrov daleč, da bi Helsinke oskrboval z vodo.
Več kot le beton in asfalt
Odprtje predora Tianshan-Shengli 26. decembra pa ni bilo samo logistično olajšanje za voznike tovornjakov in potnike. Je strateška poteza. Xinjiang je ključna pokrajina, vrata na Zahod, ključna točka na sodobni Svilni poti. Boljša infrastruktura pomeni hitrejši pretok blaga v države Srednje Azije in naprej proti Evropi.
Medtem ko se Zahod ukvarja s sanacijo starajoče se infrastrukture, Kitajska z neustavljivo hitrostjo gradi novo. Uporaba naprednih tehnologij, kot so inteligentni sistemi za nadzor prometa in avtonomno vodenje gradbenih strojev v tem projektu, naj bi služila kot globalna referenca za prihodnje gradnje.
