Na MOL so ji pojasnili, da bodo to morali storili zaradi potrebne dodatne prilagoditve tehnološkega procesa na liniji blata, saj čistilna naprava še ne dosega končne projektirane vrednosti obremenitve in je zato treba »določeno opremo prilagoditi trenutni obremenitvi«.
Iz predhodnega aneksa, ki ga je MOL podpisala že januarja letos in tako prvič podaljšala enoletni rok za zaključek poskusnega obratovanja do konca letošnjega marca, je razvidno, da so tedaj rok podaljšali »zaradi zmanjšanega dotoka in s tem zmanjšane obremenitve CČN v primerjavi s pogodbeno opredeljenimi obremenitvami«. Iz tega ponovnega aneksa je torej razvidno, da je bilo to predhodno podaljšanje poskusnega obratovanja neuspešno in bi ga naj bilo zatorej treba še podaljšati ter ponoviti.
Po zagotovilih MOL ter JP Voka Snaga to »zmanjšanje obremenitev nima večjega vpliva na delovanje CČN, saj se njeno obratovanje temu lahko prilagodi in za občane stroški zmanjšane obremenitve ne bodo višji«. Ob tej »zmanjšani obremenitvi« naj bi namreč delovala CČN še naprej z dosedanjo že obstoječo zmogljivostjo 380.000 populacijskih enot (PE). Zatorej me zelo zanima ustrezna strokovna utemeljitev vzrokov in načina tega zmanjšanja obremenitev, kakor tudi, zakaj bosta torej po dolgem poskusnem obratovanju za to »zmanjšano obremenitev« potrebna še dva, z dragimi aneksi poplačana podaljška?
Glede na projektno dokumentacijo naj bi se po zaključku nadgradnje zmogljivost CČN s sedanjih 380.000 PE zvišala na 555.000 PE. Vendar pa se navkljub tej zvišani zmogljivosti CČN med obdobji poskusnega obratovanja njena dotočna obtežbena obremenitev očitno ni zvečala, temveč je nasprotno posledično količina pridelanega blata celo stagnirala. Torej je bilo to skoraj dvoletno prilagajanje nove opreme na liniji blata, kakor tudi obe dragi izplačili obeh posledičnih aneksov, popolnoma nepotrebno ter napačno, saj tudi previsoko zmogljiva čistilna naprava zmore izločiti in ustrezno obdelati izključno le tiste omejene količine komunalne onesnažitve, ki jih dejansko ponudi ter nanjo privede njeno pripadajoče dotočno kanalizacijsko omrežje.
Glede na moje že pogosto ocenjeno strokovno slabo ter pomanjkljivo načrtovano in izvedeno obstoječe preobremenjeno ljubljansko kanalizacijsko omrežje, s strokovno nepravilno načrtovanimi ter gradbeno zelo pomanjkljivo izvedenimi razbremenilnimi napravami, že dosedaj ni bilo zmožno hidravlično odvesti na obstoječo CČN več kakor okoli 40 % celotne letne količine komunalne onesnaženosti.
Ker bosta torej ostali hidravlična zmožnost in maksimalna dotočna količina na CČN tudi v bodoče praktično nespremenjeni, se bo zaradi hidravličnih preobremenitev omrežja v bodoče zvišala le pogostost prelivanja in količinska vrednost neočiščenih prelivov preko razbremenilnih naprav direktno v vodotoke. Torej bodo le med redkimi, izredno dolgimi sušnimi obdobji, preko nepotrebnega in hudo škodljivega kanala C0 iz Vodic ter Medvod, samo izredno nizki nekajodstotni deleži celotne letne komunalne onesnažitve obeh naselij izjemoma zmožni dosegati CČN v Zalogu. Pretežni del tega letnega onesnaženja pa se bo med pogostimi vlažnimi ter mokrimi letnimi obdobji zaradi preobremenjenega kanalizacijskega omrežja v celoti neočiščen izlival preko razbremenilnikov direktno v vodotoke.
Torej je nadgradnja zmogljivosti čistilne naprave na 555.000 PE brez še kako potrebne predhodne obširne strokovne sanacije kanalizacijskih omrežij ter dograditve razbremenilnih naprav v smislu predpisanih zahtev državne in evropske zakonodaje zgolj hudo nesmiselno in neodgovorno zapravljanje denarja.
Franc Maleiner, Ljubljana
