Čeprav je bil namen ustanovitve UC pred približno desetimi leti dobra zamisel, pa je, vsaj tako kaže, to bil račun brez krčmarja (zaposlenih). Kako optimizirati delo UC, je teoretično sicer lepo mišljeno, praktična izvedba pa je zelo vprašljiva, ker sodijo UC pod dva gospodarja (lokalno bolnišnico in enega ali več zdravstvenih domov), kar ne more nikoli delovati dobro. Zato verjetno prihaja do določenih napetosti, da ne rečem konfliktov ter podvajanja storitev. Kakšna je bila vizija načrtovalcev, ne vem, najbrž pa so se zgledovali po ureditvah UC v tujini.
Tudi v Kliničnem centru v Ljubljani (UKCL) delujejo urgentne službe, ki sodijo pod ingerenco vodstva UKCL in ena, ki je organizacijsko in kadrovsko povsem samostojna oziroma sodi pod vodstvo ZD Ljubljana (SNMP). V preteklosti in verjetno tudi danes se je pogosto dogajalo, da sta bili zlasti Internistična prva pomoč (IPP) in kirurška urgenca pogosto mesto za marsikatero storitev, ki bi morala biti opravljena v osnovnem zdravstvu, pa zaradi različnih vzrokov ni bila.
Tudi v Ljubljani smo si pogosto »podajali« bolnike in moram odkrito priznati, da je predvsem IPP največkrat tarča pogosto neupravičenih kritik. Večkrat sem od bolnikov slišal, da jim je bilo rečeno, naj gredo kar v UKCL, kjer bodo takoj in temeljito pregledani, vendar to zaradi obilice bolnikov ni mogoče. Poleg tega pa mora IPP obravnavati bolnike, ki so starejši in polimorbidni (z več boleznimi in bolezenskimi stanji) ter bi mnogi potrebovali takojšnji ali čimprejšnji sprejem v bolnišnico, in tu se največkrat zatakne, ker preprosto za vse ni prostih posteljnih zmogljivosti.
Preveč bi bilo primerov iz moje dolgoletne prakse, a vseeno bi le omenil, kako se (pre)lahka dostopnost do urgence zlorablja. Doživel sem, da je prišel na nenujni pregled bolnik pozno zvečer ali celo ponoči. Na vprašanje, zakaj, je bil pogost odgovor: »Zato, da ne bi preveč čakal(a).« In celo to, ker »podnevi nisem imel(a) časa«. Šlo je, denimo, samo za potrebo po podaljšanju bolniškega staleža ali recept za neka nenujna zdravila.
Zato je moje in ne samo moje mnenje, da bi morala biti ponovno uvedena vsaj simbolična participacija, ki bi je bili tisti, ki nujno potrebujejo pregled na urgenci, lahko tudi oproščeni, ali pa bi jim bila povrnjena. Participacija bi marsikaterega pacienta, ki ni urgenten primer, odvrnila od tega, da bi izkoriščal (pre)lahko dostopnost do zdravnika kadarkoli in zaradi česarkoli.
Marjan Fortuna, Kranj