Iz koalicije so namreč sporočili: »Glede na okoliščine smo se odločili, da predlog zakona ter varovalke, ki jih vsebuje, temeljito preverimo še enkrat. Če bo treba, ga bomo tudi nadgradili« in nadaljevanje obravnave zakona o psihoterapiji preložili na jesen.« Razlog za to? Glavna snovalka zakona, psihiatrinja Dernovšek, je pravkar postala dekanka nove Jambrekove zasebne fakultete za psihoterapijo (v nastajanju) in s tem sprožila resen dvom glede konflikta interesov in tudi koruptivnosti.
Naj osvežim spomin. Potem ko je Golob sestavil svojo sanjsko ministrsko ekipo, je kar nekaj časa trajalo, da je zamenjal Bešiča, ki ni varoval javnega zdravstva in javne blagajne, ampak nasprotno, deloval je zasebnikom in sebi v prid. Zakaj je zdravstveni minister povabil med vsemi psihiatri in kliničnimi psihologi na ministrstvo ravno psihiatrinjo in podjetnico M. Z. Dernovšek, ne vem, lahko samo ugibam. Ali morda (tudi) zato, ker se je kot on pečala z »dvojno prakso« in bila očitno zelo naklonjena zasebništvu in zasebnikom? Ker je bilo zaradi njenih stališč jasno, da bodo tudi »samooklicani psihoterapevti« izpolnjevali kriterije in dobili licenco?
Nepoznavanje področja pri pisanju in sprejemanju zakona o psihoterapiji (in vseh drugih zakonov) premierja, ministrice in poslancev ne odvezuje odgovornosti, a zakaj kljub temu niso prisluhnili svarilom in kritiki stroke? Poslancem v zagovor lahko pripomnim, da je ponavljanje trditev o pomanjkanju psihoterapevtov iz vrst psihiatrov in kliničnih psihologov na eni strani ter o stiskah in veliki potrebi po psihoterapiji ljudi na drugi strani, močan pritisk na njihova čustva. Vendar, ali se dovolj zavedajo, da lahko ob dobrem namenu, da bi pomagali, ljudem v resnici škodijo? Še zlasti, ker jim snovalci zakona niso ponudili drugih, ustreznejših rešitev, samo svojo zaželeno.
In tako je nastal zakon pod »taktirko« Mojce Zvezdane Dernovšek in ministričinega svetovalca Aleša Živkoviča, zasebnika (ima podjetje za psihoterapijo in svetovanje), ob neupoštevanju pravih strokovnjakov, napisan na kožo zasebnikov, ki so samo čakali nanj. Na kožo piscev zakona Živkoviča in Dernovškove, ki ji je prinesel novo kariero, na kožo kolega Možine in njegove Freudove fakultete, da ostalih ne naštevam, in »visokošolskega tajkuna«, ideologa SDS Petra Jambreka, ki je pohitel z ustanavljanjem nove fakultete za psihoterapijo. On se ne pozabi zahvaliti za dobro »sodelovanje«. (Tako je Pahor postal predstojnik katedre za slovenski nacionalni program na njegovi Novi univerzi. Še prej mu je podelil častni doktorat, Pahor pa njemu zlati red za zasluge. Tako to gre.) Dernovškovi je za »plod njenega dela« najprej ponudil mesto predavateljice in zdaj še dekanke, oboje je takoj sprejela brez občutka, da je kaj narobe. Tudi s sprejetjem tega »dobrega« zakona se mudi, študentje že čakajo. (Mimogrede: psihiatrinjini izgovori zame kažejo – lahko je dobra predavateljica – da verjetno nima posebnih psihoterapevtskih izkušenj.) Zakon bo žal (še vedno upam, da ne bo) na široko odprl vrata zdravstvene blagajne za bogatenje vsem tem in njihovim zasebnim »psihoterapevtom«, ki z zdravstvom nimajo nobene zveze. Opozicija pa, ki tako rada nabija, naj vlada odstopi, da gre za korupcijo, pridno molči. Že ve, zakaj.
Zdaj smo lahko prepričani, komu v resnici gre denar. Pretežni večini kliničnih psihologov in psihiatrov že ne, njim gre za dobrobit pacientov in za upoštevanje njihovega študija, specializacije, tudi iz psihoterapije, dolgoletnega dela ter izkušenj.
Polona Jamnik, Bled
