Tisti v svojih avtomobilih so vzorni potrošniki, njih nagovarjajo reklame, zanje so z javnim denarjem grajene drage parkirne hiše, zanje so z javnim denarjem grajene in vzdrževane obsežne vozne in parkirne površine, ki jih zasedajo. Samo domnevam lahko, da je tako mesto rezultat razmišljanj ljudi, ki svoj družbeni in ekonomski uspeh sami merijo s količino osebnih vozil, rezerviranih parkirišč in pokritih parkirnih hiš. Avtobusni potniki pa morajo plačati, da se lahko vozijo v temačni notranjosti, od koder jim je bil vzet celo pogled na njihovo mesto, da je bil lahko pretvorjen v zasebni dobiček.
Prepričan sem, da bo prostorska, okoljska in družbena potrata, ki nam danes še vedno predstavlja samoumeven motoriziran način življenja, že čez deset let nepredstavljiva podobno, kot se nam danes zdi nepredstavljivo, da bi v javni ustanovi prižgali cigareto. Do takrat pa bi morali vsako daljnosežno gradbeno odločitev preveriti z vprašanjem: kako bo investicija izboljšala kakovost življenja ljudi, ki se po mestu premikajo z avtobusom? Kako bo, na primer, garažna hiša pod tržnico, ki naj bi jo kljub vsem strokovnim, dediščinskim in javnim kritikam vseeno gradili za debelih šestdeset milijonov javnega denarja, izboljšala življenje tistih meščanov, ki jih predstavljajo potniki na mestnih avtobusih? Danes je poziv za učinkovit in brezplačni mestni prevoz znanstvena fantastika, načrt za drago podzemno garažo pa realnost. Ljubljana bo postala sodobno mesto, ko bo natanko obratno.
Delo
