In tako so bili pred kratkim prvomajski prazniki. Iz ene od slovenskih splošnih bolnišnic, slabih 100 kilometrov od Ljubljane, je prišla, pravzaprav bila premeščena, gospa z akutno mieloično levkemijo (AML). Bolezen je bila sicer že poznana. Razgovori z bolnico in svojci že opravljeni. Dogovorili so se za paliativni pristop. In zakaj ste gospo premestili, če je paliativna? Zdravila, ki jih prejema, bi lahko prejela tudi v splošni bolnišnici, iz katere je prišla? Ji lahko ponudimo kaj, česar ji v splošni bolnišnici ne morejo?
Kot vemo, Ljubljana nima primarne bolnišnice, in zato tisti, ki slednjo zahtevajo oziroma potrebujejo, zasedejo terciarne postelje na kliničnih oddelkih. In prav tu je srce težave. Oddelki potem nimamo prostora za bolnike, ki jim lahko pomagamo samo v UKC LJ. V istem UKC LJ, ki ga poznamo kot vir težav v zdravstvu. Ki ima najdaljše čakalne dobe, izrabljeno, pogosto nedelujočo opremo, kjer ni osebja, kjer je vse narobe in slabo?
UKC LJ? Zanj je normalno, da ima veliko izgubo, da je v rdečih številkah. To nam pač pritiče. Ministrica Gregorina pa nič. In malha ZZZS se polni in polni. Le ljudje so vse bolj bolni in bolni.
Če bi bil poslanec, bi bilo moje poslansko vprašanje, vedoč, da se presežki ZZZS prelijejo v državni proračun, naslednje: »Upoštevaje znano prakso, povprašam in povprašujem, koliko denarja se je v posamičnih letih prelilo z ZZZS v proračunsko malho? In kaj se je s tem denarjem družbi omogočilo, kaj koristnega se je naredilo? Ker je pet let dolga doba, bi poprosil za posamične letne podatke v obdobju 2019–2024.«
Delo
