Če bi zakonca Janša namesto filma Melania, kjer se prva dama ukvarja s hudim problemom izbire barve v Beli hiši, izbrala film Glas Hind Radžab, v katerem Izraelci reševanje male deklice Hind izkoristijo za to, da pobijejo reševalno ekipo, deklica pa v agoniji za vedno utihne, bi morda razumela. Zdravnica bi razumela.
Če bi poleti namesto lahkotnih književnih del izbrala Jutra v Dženinu, bi morda razumela. Preganjani od leta 1948, v vojnah v letih 1967, 1974 in 1982 med okupacijo Libanona, kjer so se Izraelci dobesedno izživljali nad palestinskimi ženskami, nosečnicami, dojenčki. Nihče ni bil varen pred izraelsko vojsko, ki je že takrat v imenu samoobrambe pred brezzobo PLO pobijala palestinske begunce, ne da bi mednarodna javnost trznila. Danes počnejo isto in edino sporočilo, ki bi ga Izrael razumel, je bojkot. Popoln. Že včeraj.
Če bi zakonca Janša namesto Evrovizije izbrala ogled filma Edina zemlja, bi razumela, kako Izrael prihaja do novih ozemelj. Pobijajo, zapirajo, pretepajo, uničujejo šole, zažigajo oljke, z betonom zalivajo vodne vire in na ta način prisilijo tiste, ki branijo svojo zemljo, svoj dom, da nazadnje odidejo, saj ne zmorejo več.
Če bi bilo politikom mar … Ne v mojem imenu.
Manja Voglar, Krško
