Romi so že od nekdaj stigmatizirani kot nekaj manjvrednega, nekaj slabšega, veliko seveda tudi po svoji krivdi. Rad bi povedal, da sem imel v letih od 1948 do 1952 večkrat priložnost srečati se z njimi kot pastir. Takrat sem bil pri starih starših po mamini strani v Doblički Gori pri Črnomlju. Do stelnikov, kamor sem gnal živino, je bilo eno uro hoda. Ceste so bile predvsem makadamske, vzdrževali pa so jih cestarji. Ti so pri svojem delu potrebovali zdrobljen kamen, in to je bilo delo Romov, rekli smo jim Cigani. Za to delo so dobivali nekaj malega denarja, da so lahko preživeli. Ne spominjam se, da bi se takrat vaščani za karkoli pritoževali, zdi se mi, da so normalno sobivali. Kot nomadi so se selili iz kraja v kraj, kjer so lahko zopet delali. Seveda, to je bilo še v času »gnilega« socializma in »trdega totalitarizma«, v času Tita.
Dr. Vera Klopčič, ki že leta proučuje romsko problematiko, je v ponedeljek, 10 11. 2025 pri Marcelovi oddaji, kjer je bila gost, opisala, da so Romi v času, ki ga sam omenjam, poleg drobljenja kamenja delali tudi v kamnolomih, ženske pa so nabirale zdravilna zelišča. Omenila je tudi, da se položaj Romov v zadnjih desetletjih na jugovzhodu Slovenije poslabšuje.
Ne zagovarjam Romov, kot sem že dejal, so si za stanje kakršno je sami veliko krivi, menim pa, da tudi država marsičesa ni storila, pa bi morala, saj že vseskozi dopušča kraje in nasilja Romov, oziroma jih ne sankcionira. Ker se ob prekrških, ki jih storijo Romi, njim nič ne zgodi, dobijo seveda korajžo, da »delajo po svoje« naprej.
Vsiljuje se mi paralela s šolstvom, ko so proti kraju 60. let prejšnjega stoletja v šole prihajali pedostrokovnjaki, ki so mislili, da bodo s permisivno vzgojo otrok, ki so jo učiteljem vsiljevali, spremenili svet na boljše, sedaj pa gasimo anarhijo, ki je zaradi tega nastala, včasih tudi z bencinom.
Znano mi je, da sedaj v Beli Krajini Romi kradejo po njivah pridelke, iz štal prašiče in kokoši, lastniki pa se jih ne upajo prijaviti, ker se bojijo maščevanja. Vem tudi, da se v predelu Ljubljane dogaja, da prihajajo Romi na domove in zahtevajo od ljudi določena jedila in nekaj malega denarja. Nekateri jim ustrežejo, kar se jih le na ta način za nekaj časa znebijo.
Priznam, to je težak problem, koliko korenčka in koliko palice, da bi se stanje izboljšalo. Menim, da bi bilo najuspešneje, da večji del problema rešijo Romi sami, dokaz so Romi v Prekmurju. Izobraženi, kultivirani in socializirani Romi, nekaj jih je, morajo prevzeti skrb, da se stanje izboljša, bo pa to dolgotrajni proces; vsaj 30 let je že izgubljenih.
Za konec bi rad povedal, da se me je močno dotaknila pesem mlade Rominje, tako mlada in se že zaveda sebe, ki jo je citirala dr. Vera Klopčič. Ciganka: »Na ulici se za mano psovke vrste, zato ker sem Ciganka, jaz sem človek, imam svoje ime. … Oblekla sem temno krilo, ki ni cigansko. Ti nisi naša, se oglasijo Cigani.«
Milan Januška, Slovenj Gradec
