Da je to izjemno težko urediti, dokazujejo redki poskusi uvedbe davka v preteklosti – tudi naš, in predvsem ignoranca problema večine prejšnjih vlad, ki so zdaj glasne v opoziciji. Tu ni velike skrivnosti. V bistvu gre za podobno zgodbo kot pri drugih poskusih ureditve, na primer zdaj pri kriptodavku. Ko se pojavi predlog, postanejo zelo glasni in dobijo veliko prostora v medijih najbolj kritični – mediji imajo radi kritiko in konflikte, kar je logično. In potem se seveda v vsaki taki zgodbi naredi tudi spin, da se ne govori več o dejanskem problemu, o stanovanjski problematiki mladih, o teh, ki verižno kupujejo stanovanja, dve, tri, deset, temveč pridejo v javnost parcialni primeri, kako je kdo podedoval nekaj od staršev na podeželju in mu zdaj želimo to še obdavčiti.
Za vse te primere so smiselne rešitve, nikoli ni bilo mišljeno, da bi z davkom kaznovali ali vsepovprek enako obremenili ljudi, ki imajo zidanico ob vinogradu na Dolenjskem ali pa tri novogradnje v središču Ljubljane. Ne. Ampak seveda, tisti, ki imajo največji interes – torej tisti, ki imajo največ nepremičnin, najbogatejši, seveda znajo zelo spretno v javnosti plasirati neki drug fokus, strašiti, in ta strah seveda na koncu ubije poskus politike, da se sistemsko stvari uredijo. Ko se lotiš obdavčitve nepremičnin, bo del ljudi – tistih najvplivnejših – to bolelo. Vesel sem, da smo se jih mi lotili, nismo dokončali, nujno je nadaljevati, ker pa gre za občutljivo temo, bo potrebna širša javna razprava.
Mladina
