Sežiganje letno 30.000 do 40.000 ton komunalnih odpadkov v celjski sežigalnici ne pomeni, da smo se teh odpadkov popolnoma znebili, temveč je to v glavnem le njihovo prostorninsko in količinsko zmanjšanje. Poleg zdravje ogrožajočih strupenih izpušnih plinov ter hlapov preostane namreč še letno s pomočjo dimnih filtrov izločenih 1300 ton hudo zdravju in okolju nevarnih filtratov ter (po moji grobi oceni) iz kurišča odstranjenih vsaj okoli 18.000 do 24.000 ton ravno tako okolju zelo škodljivega pepela, žlindre ter drugih negorljivih ostankov.
Vse te »pridelane« ostanke sežiganja moramo nato še nadalje ustrezno reciklirati, odvažati, vgraditi ali odlagati v pripadajočih, zelo zahtevnih ter dragih (po njihovem zaprtju še naknadno mnoga desetletja obratujočih), posebno vzdrževanih deponijah, kakor tudi poloviti, odvesti ter očistiti njihove strupene izcedne vode. Tudi te namerno zamolčane ogromne investicijske, kakor tudi obratovalne pripadajoče stroške morajo nositi vsi uporabniki.
Zaradi predhodnega izsortiranja ter recikliranja dobro gorljivih komunalnih odpadkov (na primer: lesa, papirja itd.) torej za sežiganje preostanejo pretežno zgolj slabo kalorično gorljivi odpadki, ki zato zahtevajo še stalno dodajanje precejšnjih količin dragih visokokaloričnih goriv (na primer: nafte, plina itd.), saj se temperatura v sežigalni peči tudi med kratkotrajnim nakladanjem mokrih, slabo gorljivih odpadkov, tudi občasno ne sme znižati izpod 850 °C. Pri teh nižjih temperaturah se namreč razvijajo, že v najmanjših sledeh, genetsko in zdravstveno izredno škodljivi dioksini ter furani.
ARSO je »strokovno« ugotovil, da (neznana količina) lesne biomase iz individualnih kurišč ob enaki proizvedeni (količini?) toplote onesnažuje z emisijami prahu PM10 do 20-krat ali celo do 60-krat bolj kakor (enaka količina?) komunalnih odpadkov (njihove neznane količine ter kemične sestave, zvrsti in količine proizvedenih strupenih izpušnih plinov, potrebnih količin dodatnih dragih goriv, pridelanih ogromnih količin zelo okolju škodljivega pepela, žlindre ter negorljivih ostankov itd.)! Tako nestrokovne, nesmiselne, pomanjkljive in zelo enostransko prirejene, zavajajoče »analize« si očitno lahko dovoli le ARSO!
Z obljubljenimi »bombončki«, da bo daljinsko ogrevanje zaradi sežiganja odpadkov znatno cenejše, je ravno tako zgolj prazno zavajanje, saj je za izrabo te toplote v svrho ogrevanja potrebna tudi draga izgradnja, obratovanje ter vzdrževanje novega ustreznega oskrbovalnega toplovodnega omrežja. Dvomim, da so se v Celju s pričetkom sežiganja komunalnih odpadkov v skladu s temi obljubami tudi posledično ustrezno znižale položnice.
Pri bodoči, najmanj okoli 500 milijonov evrov dragi, 3,5-krat zmogljivejši ljubljanski sežigalnici komunalnih odpadkov (za vso zahodno ter pretežno osrednje območje Slovenije), lahko torej vse te navedene »pridelane« celjske količine ostankov pomnožimo vsaj s tem 3,5-kratnim faktorjem. Torej poleg pričakovanih običajnih naknadnih številnih aneksov (saj med drugim ogromna večstometrska višina in znatna globina obsežnega temeljenja potrebnega dimnika v slabo nosilnih barjanskih tleh sploh še nista določeni), je potrebno tej polmilijardni investiciji prišteti še zavestno zamolčane ogromne investicijske ter obratovalne stroške za deponiranje teh ogromnih količin pepela, žlindre ter ostankov, za potrebno ustrezno čistilno napravo za čiščenje izcednih vod, za novo toplovodno oskrbovalno omrežje itd., ki jih bomo končno morali plačevati zgolj vsi ljubljanski uporabniki.
Vsi izračuni podjetja IBE glede izvajanja gospodarske službe so ravno tako zelo pomanjkljivi ter hudo zavajajoči. Zatorej se bo njihova izračunana cena 215 € po toni (brez DDV) (ki naj bi bila le malenkost izpod cene sedanje cene izvoza komunalnih odpadkov v tujino), po mojem mnenju (kljub pridobljenim nepovratnim sredstvom) vsaj podvojila.
Nisem nasprotnik sežigalnic, saj je in bo delno sežiganje komunalnih odpadkov žal še dolgo potrebno. Vendar pa je nujno potrebno, da se strokovno gospodarjenje s komunalnimi odpadki, v katero spada med drugim tudi pravilna, neškodljiva izbira lokacije sežigalnice, prepusti ustreznim izkušenim priznanim strokovnjakom, ki morajo glede stroškov ter zdravstvenih kakor tudi okoljskih posledic ustrezno informirati javnost in predvsem uporabnikom brez zavajanj in namesto praznih, neuresničenih, neodgovornih političnih obljub striktno nalivati zgolj čisto vino.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž.kom., Ljubljana