O »božičnici« najprej niso ničesar vedeli drugi ministri, potem tudi ne v koaliciji, socialno-ekonomski svet, kamor bi ta tema najprej spadala, je bil v izhodišču izključen. In seveda, kot vedno, ad hoc predlog brez repa in glave ni imel nobenih analiz, niti glede višine prejemka, obsega potrebnih sredstev in širine zajemanja in še manj finančnih virov.
Obvezna »božičnica« tri mesece pred zaključkom leta je seveda lahko resen likvidnostni in poslovni problem, predvsem pri srednjih, malih in mikro podjetjih, še posebej tistih v poslovnih težavah. Pomeni nujno prerazdelitev sredstev, višje stroške, manjše naložbe, tudi nižje dobičke, kjer jih še imajo. Skratka, vladna »božičnica« je makroekonomsko in poslovno v tako zapakirani obleki ekonomsko problematična, kratkoročno tudi škodljiva. Lahko pa vlada z novimi predlogi odpre pogajalsko skrinjico, zniža vrednost prejemka, doda dodatne olajšave za priporočeno neobvezno dajatev, zamakne plačilo v leto 2026 in podobno. Reči morda niso povsem brezupne.
Slovenija v obliki regresa trinajsto plačo za poletni del že ima, tudi dodatke za prevoz in malico, pa odpravnine in druge ugodnosti. S štirinajsto (»božičnica«) bi se približala državam, kot so Avstrija, Španija, Portugalska in Slovaška. Toda projekt je lahko legitimen, če je ekonomsko pripravljen, politično zaupanja vreden, operativno izvedljiv. In to zahteva drugačen, premišljen pristop. »Božičnico« je mogoče realno uvesti čez eno leto, zakonsko v nekaj mesecih. V volilnem letu je ključna legitimnost projekta. Tu ni popravnih izpitov, še najmanj za nekdanje odličnjake.
Mladina
