Na eni od televizij smo 19. 10. 2025 lahko poslušali in gledali neko mlajše bitje moškega spola, kako je – s hrbtom proti gledalcem in pokrit s kapuco temne trenirke – dobesedno nakladalo, da bi morali čimprej pobiti večino slovenskih medvedov. Pri tem svojem antimedvedizmu se je to bitje sklicevalo predvsem na znanost in na nekega znanstvenika z ene od slovenskih fakultet. Kaj več od tega, da je medvedov preveč in da so lahko tudi nevarni, če so lačni, to anonimno bitje ni vedelo povedati. Je pa poudarjeno namigovalo, kako neodgovorno se do medvedov in ljudi obnašajo tisti, ki bi najraje zmanjševali medvedjo populacijo s kontracepcijo. (Že v drugih antimedvedističnih televizijskih propagandnih oddajah smo lahko slišali smešenje z zavzemanjem za humano zmanjševanje medvedje populacije v Sloveniji tudi s kontracepcijo. Voditelj ene takšnih oddaj se je iz teh ubogih medvedjih nedolžnih duš norčeval s strašno primitivnim predvolilnim rovtarskim geslom 'Medvedke na tabletke', pri tem pa se je se prav brezčutno krohotal.)
V otroštvu sem z družino živela pod šumečimi gozdovi Javornikov, popolnoma na samem, blizu Rakovega Škocjana. Tam smo imeli kar nekaj domačih živali, smo se pa tudi redno srečevali z divjimi. Veseli smo bili skoraj vsakega njihovega obiska. Volkovi so neko noč tulili okoli naše hiše, a niso ničesar storili moji približno dve leti stari sestrici, ko je – zaradi njihovega tuljenja – ušla iz bivalnega dela železniške čuvajnice k mami v železniško kabino na nasprotni strani železnice, kjer je mama, čuvajka proge, takrat spremljala železniški promet ter zapirala in odpirala cestne zapornice. Volkovi so nas nekateri poznali, enega od njih smo tudi mi, z njim sem se nekoč srečala tudi, ko sem šla v šolo, nekako v drugi razred osnovne šole.
Medvedi pa sploh niso bili nevarni. Zoprno je bilo samo poleti, ko so razmetavali čebelje panje. Še zdaj pa skoraj ne morem verjeti, kako zlata je bila naša mama prav do medvedov. Ko je nekega jutra, ko smo stanovali že v čuvajnici pod Viaduktom Ravbarkomanda, po nočni službi v »vahtenci« videla manjšega medveda, kako se je spravil nad enega od panjev, da bi malo »pofruštkal«, nato pa jo je po enem od tirov mahnil proti Rakeku, se je, potem ko nam je pripovedovala, kaj se ji je zgodilo zgodaj zjutraj, prav veselo smehljala in rekla o medvedku: »Pa kako je odhlačal po tirih!« Seveda pa je očeta čakalo delo s panji. Nikoli ni bilo govora, da bi divje živali morali postreliti. Jemali smo jih kot ljudi, večinoma so dobri, včasih pa je z njimi tudi kak hujši problem.
Spominjam se tudi, da je bila očetova ljubljenka neka belouška, ki nas je varovala pred mišmi. Vsak večer ji je v plitvo posodico nalil mleka in jo nestrpno čakal, da je prišla na svoj posladek. Še zdaj se spominjam njenega prijaznega obrazka. Naenkrat pa je ni bilo več. Oče je posumil, da jo je ubil eden od železniških delavcev, ker se mu ni zdelo normalno, da je bila naša domača žival.
Frančiska Buttolo, Ljubljana
