Med prve gotovo spada ugotovitev, da so razmere v tem raznovrstnem sektorju, ki sega od umetniških praks pa do tako imenovanih kreativnih industrij – torej od glasbe, gledališča, plesa, filma, literature, slikarstva ter arhitekture pa do muzejev, medijev ali oblikovanja – na splošno za marsikoga še vedno težke. Ali natančneje, težke niso toliko za tiste, ki se ukvarjajo, na primer, z oglaševanjem ali razvojem računalniških iger, kot predvsem za one, ki se posvečajo slabše likvidnim podvigom, na primer različnim oblikam umetniške produkcije, a pri tem zaradi narave dela oziroma svojega poklica ne morejo pričakovati bolj ali manj spodobne zaposlitve v javnem zavodu, kaj šele kakem zgledno stoječem podjetju, zato se pač kot samozaposleni v kulturi, pogodbeni sodelavci ali samostojni podjetniki nekako prebijajo od enega do drugega projekta, pogosto plačanega slabo ali z ogromnim zamikom, izčrpani, razpeti med različne naloge in zahteve, v nenehni negotovosti, kaj prinaša jutri.
Upokojenci
Novi predvolilni bonbončki za upokojence
