Tako so me nagovorili v elektronski pošti iz tujine. Gospod Primc ima očitno svoje ljudi podtaknjene celo v google prevajalniku. Zato se svet tako lepo vrti naprej. Vse se je začelo in se konča z gospodom.
Najprej z judaističnim Gospodom, ki je zahteval, naj oče zakolje lastnega sina, da bi si zaslužil njegovo milost, potem pa je k sreči zadoščal kozel. Je pa ženi kljub temu obril glavo, češ da je manj čedna bolj poštena. Nadaljevalo se je s krščanskim Gospodom, ki je naredil cel kraval, ker je Eva ob dremajočem Adamu hotela vedeti, kakšen okus ima spoznanje; zamenjal jo je z ubogljivo Marijo. Potem se je pojavil prerok Mohamed, ki je ženski lase sicer pustil na glavi, a ji jih je pokril s cunjo, češ da je grešna frizura. V Afriki se je moška druščina spomnila, da ji bo najbolj koristilo, če ji zašijejo mednožje. Vsem tem mislecem je skupno, da so izvrstno detektirali izvor vseh grehov, in ga v kali zatrli. Če je grešnica trmarila, so jo po potrebi sežgali na grmadi. To je skoraj vsako spametovalo.
Ženske so morale najti svoje poti. Šeherezada je svojemu paranoičnemu možu, da je ne bi ubil, cele noči pripovedovala pravljice. To počnejo ženske še danes. Da je mir. V starogrških Atenah so, da bi k pameti spravile tipe, ki so se kar naprej klali, možem kolektivno odklonile seks, dokler ne bo miru. Leta 1405 je v Parizu izšla knjiga Mesto dam Christine de Pizan,v kateri obravnava neenak družbeni položaj žensk in vzgojo deklic v nevednost in podrejenost. Abigail Adams je leta 1776 svojega bodočega moža, ustanovitvenega očeta ZDA Johna Adamsa in kongres prosila, »naj ne pozabijo na ženske, naj v roke mož ne položijo neomejene moči«. Ni zaleglo. Še več, v 19. stoletju so francoski zdravniki odkrili novo bolezen, histerijo, tj. premikajočo se maternico, zaradi katere so ženske neuravnovešene. Zapirali so jih v norišnice. Britanske borke za volilno pravico so pretepali, zapirali. Dobile so jo leta 1928. Jugoslovanke leta 1948, Švicarke leta 1972. V Švici ura tiktaka izjemno počasi.
Feminizem je v SFRJ dosegel enakost in pravico do splava leta 1952, v ustavo je bila zapisana 1974. Feministke so leta 1991 v Sloveniji dosegle ustavno ohranitev te pravice. V ZDA so z lansko odločitvijo o prepovedi splava disciplinirali 22 milijonov žensk v rodnem obdobju. Ukrep je namenjen zgolj revnejšim; premožne se odpeljejo v drugo državo. V Iranu zastrupljajo šolarke, da bi prekinili njihovo izobraževanje.
Tako. Dovolj bodi tega tečaja za osnovnošolce, ki jim ga izobraževalni sistem na žalost ne ponuja; so pa lani deklicam v neki naši osnovni šoli prepovedali majčke s tankimi naramnicami. Njim namenjam besede feministke Emme Goldman, litvanske Judinje, ki je živela v ZDA, meni najljubše zaradi stavka: »V revoluciji, v kateri se ne bo plesalo, mene ne bo.«
Kaj sta torej imeli v mislih v zgodovini Slovenije najvišje pozicionirani političarki Urška Klakočar Zupančič in Nataša Pirc Musar, da sta zavrnili feminizem? To, kar pomeni po slovarski definiciji? »Feminizem se v prvi vrsti osredotoča na zmanjšanje in izničenje neenakosti med spoloma in promoviranje pravic, interesov in zadev žensk v družbi.« Feminizem kot nujni del demokracije? Brez njega je ni. Feminizem ni stvar žensk, ampak vseh, ki razumejo, kaj pomenita demokracija, enakost. Brez dolgega, tudi krvavega feminističnega boja predsednici parlamenta in države ne bi bili na položajih, ki ju zasedata. Brez osveščene javnosti bi ju zmlela tista žalostno neinteligentna, sovražna mizoginija, ki bulji v njuni zadnjici in daje »politične« komentarje.
Seveda obstaja tudi vulgarna gostilniška definicija feminizma, ki jo najbolj strastno uporablja desnica: baba mora moškega ubogati in spoštovati. Toda ali je mogoče biti pravnica na skrajno odgovornem položaju in hkrati pristajati na takšno zahojeno razumevanje? Je mogoče, da ne razumeta vzročno-posledične povezave med stoletji bojev za ženske pravice in njuno izvolitvijo na položaja, ki ju zasedata?
Lepo je slišati mnenje, da je v slovenski politiki stekleni strop prebit. Morda res, a je še daleč od polovice. In kar še bolj skrbi, je položaj v gospodarstvu. Golob se je v svojih tektonskih premetavanjih kadrov v energetiki in drugih izjemno vplivnih branžah izkazal za zvestega posnemovalca svojih predhodnikov: tam, kjer je resnična moč, kjer je denar, ki obvladuje politiko in državo, je žensk le toliko, kot jih rabijo za kuhanje kavice.
V Sloveniji so ženske za enako delo še vedno plačane manj kot moški; več je tudi brezposelnih. Na leto za gospodinjska dela porabijo 200 ur, za nego otrok pa 500 ur več kot moški. Umori žensk, posilstva otrok so novica enodnevnica. Nedavno smo brali, da je mama hčerki naložila, naj posname posiljevalskega očeta. Se zavedamo, kaj takšna zahteva pomeni in zakaj je do nje prišlo? Zato, ker se žrtvini sorodniki posiljevalca bojijo in ker vedo, da pravosodje ne verjame žrtvam. Maltretirajo jih s pomanjkanjem dokazov, posiljevalce, ki za vse življenje zaznamujejo ne le posiljene otroke, ampak celotno družino, pa po letih pravnih natezanj obsodijo na enake kazni kot kurje tatove. Dan žena se zdi floskula le tistim, ki nočejo videti.
