Zadnjič je moj sosed uperil kazalec vame in me strogo pogledal izpod čela.
»Kar poslušamo sedaj na televizijah, res presega vse meje. Včasih si vsaj ti kaj o tem napisal, zdaj pa o pačenju jezika kar molčiš.«
No, ta je kar huda!
Res pa je, da sem se malo polenil. Zamenjala me je moja mila soproga. Kadar se namreč na zaslonu pojavi razigrana vremenarka na komercialni televiziji in »zameketa« o prihajajoči meeegli, ji od ogorčenja kar »pokrovko dvigne«. Kaj bi se potem še jaz razburjal?
Naše ljudstvo je pridno in srčno, a jezikovno tako raznoliko, da bi včasih človek potreboval podnapise. To sem začutil že v osnovni šoli, kamor sem zahajal skupaj z ljubljanskimi domorodci, a tudi z vrstniki iz širne očetnjave.
Na naši šoli smo imeli profesorico kemije, ki jo je zelo razjezilo, če je kdo meglo izgovoril po štajersko. Celo bolj kot to, če nisi znal našteti vseh atomov v kakšni zanimivi snovi. Tako se seveda ne smemo čuditi, ker o prej omenjeni vremenarki po spletnih forumih kar brenči. Eni bi jo utopili v žlici, drugi zgolj v škafu vode.
A če se prav spomnim, so jo nekaj časa šefi spodbujali, naj vremenske pojave skrbneje naštudira. In se je vztrajno davila z »mglo«, da jo je skoraj pobralo. Potem pa so obupali in jo prepustili narečni sreči.
Narečja so narečja, pravila pa pravila. Navsezadnje jih niso pisali samo močvirniki, ampak tudi učeni možje iz okolice Ribnice (pater Stanislav Škrabec), ali pa iz Mosteca, vasice pri Brežicah (Jože Toporišič). Med drugim je pač megla megla, z E, ki je izgovorjeni polglasnik (məgla, təma). Sta pa nepravilni obliki mȇgla in tȇma.
Tudi otrok ni ótrok, kot reče gospa Rosvita, in nadzor ni nádzor, kot čebljajo bivši miličniki ali sedanji policijski šefi.
Takole bi povedal: naj v jeziku cveti tisoč rož, kot bi rekli Kitajci. Pomembno je, da se nam nastopajoči pred kamero vsaj ne zadavijo …
-
Seveda pa mgla, kadar jo imamo, ni edini pojav, ki vznemirja televizijske gledalce.
Drugo so mašila, ki nam jih je veliko prinesla politična papagajščina.
Nekoč smo poznali govornika, ki ga ni smel nihče posnemati. Da ne ve, kako bi kaj povedal (»Ovaj, kako da kažem …«), je na tak način lahko rekel le tovariš Tito. Uporabljal je to mašilo pogosto in z občutkom, tako da smo se ga lepo navadili. Vsi drugi so smeli takrat, kadar so iskali pravo misel, le jecljati ali »eeee-jati«.
No, potem smo torej dobili nove govornike in nove šege. Recimo Igorja Bavčarja. Menda je bil prvi, ki je vsak stavek pompozno začel z »Bom rekel, bom reku«. Ni minilo nekaj mesecev in ga je posnemala že vsa LDS. No, ne prav vsa. Nekateri so imeli raje uvod Dimitrija Rupla. On je vsakomur, pa če je bil novinar s kamero ali brez nje, najprej rekel: »Poglejte, jaz mislim…« Še dandanes na Odmevih polovica gostov gledalce poziva, naj pogledajo, druga pa napoveduje, da bodo nekaj rekli. Potem pa kaj povedo, ali pa tudi ne.
Mašila nezavedno uporabljamo, kadar iščemo pravo besedo oziroma misel. Pač …
No, tudi pač je lahko mašilo, čeprav ne vedno. Pravijo, da je ta beseda prava slovenska posebnost, ki se jo težko prevede. Lepo. Ni pa prijetno, če ti mladina na televiziji v dveh stavkih nasuje deset pačev. To je pač preveč!
Mimogrede: ali veste, katero mašilo v zadnjih letih kraljuje? »Na nek način«. Minister Han in šef stranke SD nam v vsaki izjavi na ta ali oni način postreže ta na nek način vsaj enajstkrat.
Tako kot na radiu slišimo, kako se spomnejo, namesto da bi se spomnili. Tekom dneva, namesto čez dan.
Kaj naj rečem? (Še eno mašilo!)
Poglejte: tja do jeseni k sreči menda ne bo preveč meegle. Bom rekel: po teh zapletenih mesecih je tudi to na nek način pač dobra novica …
