Zdaj, ko je vlada Janeza Janše z državno proslavo, izključitvijo rdeče zvezde in praporščakov, preimenovanjem vojašnice Franca Rozmana Staneta, revizijo himne ter znižanjem pokojnin nekdanjim borcem in internirancem tako lepo poskrbela za relativizacijo in trivializacijo druge svetovne vojne, ki Slovenijo pelje na zelo spolzek teren, na katerem človek - še zlasti v krizi, kakršna je zdajšnja - hitro zdrsne v relativizacijo, trivializacijo ali celo zanikanje nacističnega holokavsta, kar je po Evropi kaznivo, bi bil nemara ravno pravi čas za relativizacijo aretacije Janeza Janše.
Tiste aretacije, zaradi katere je, kot pravijo, še vedno jezen in gneven in ranjen in zagrenjen in maščevalen, pri čemer ni nobene potrebe, da bi to "mitsko" aretacijo, ki naj bi pripeljala do Roške, vstaje slovenskega naroda, odcepitve, samostojnosti, junijske državne proslave in izključitve rdeče zvezde, relativizirali z vsemi običajnimi očitki, s katerimi sicer klofutajo Janšo ("lizanje" z vojaškimi zasliševalci, romanje v avnojsko Jajce, življenjepis, ki ga je predložil ob prijavi na mesto odgovornega urednika časopisa Pavliha, ipd.), ampak povsem zadošča že preprosta ugotovitev, da je bil komunist, pač certificirani član Zveze komunistov, ki je kršil partijske postave, zaradi česar so ga drugi komunisti, njegovi tovariši, soverniki, zgrabili in kaznovali.
Mladina
