Živeti je treba. Čeprav je življenje (zlasti zdravo) – objektivno precenjeno. Kajti tisto, kar preostane od sramu, da je svet takšen, kakršen je, je treba porabiti za življenje. A to ni bog ve kakšen del. Pa tudi ne življenje. A ne bomo zdaj o tem.
Kajti, kar zadeva ostanek življenja, je treba jesti. Nedavno je bilo objavljeno, da prebivalec Slovenije v povprečju za hrano porabi 18,8 odstotka mesečnih prihodkov. Na Hrvaškem ta delež znaša 27 odstotkov, v Črni gori okoli 30, v Srbiji pa več kot 40 odstotkov. V državi, v kateri živim, Bosni in Hercegovini, je skoraj nemogoče ugotoviti ta odstotek, ker sta višina povprečne plače in vrednost košarice potrošnikov nerealni. V javnem sektorju je zaposlenih več kot polovico ljudi, medtem ko je v tako imenovanem realnem sektorju težko zaslužiti okrog 800 evrov, kolikor stane potrošniška košarica. Kakor koli že, ti dve številki se nekako pokrivata, tako da pridemo približno do tistega stanja, ko se pri človeku približata vrednosti zgornjega in spodnjega krvnega tlaka.
