Ob lanskih jubilejih, 125-letnici rojstva in 50-letnici smrti slovenskega slikarja, kiparja in ilustratorja Toneta Kralja sta se Narodna galerija in Galerija Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti iz Kostanjevice na Krki dogovorili, da se velikemu umetniku mednarodnih razsežnosti poklonita z razstavo Tone Kralj (1900–1975). Vizionarski mistik. Na ogled je zdaj 84 del, večina je prinešena iz kostanjeviške galerije, kjer hranijo največjo zapuščino Toneta Kralja, okrog tristo del. Kar nekaj je takih, ki so prvič ali po več desetletjih na ogled javnosti.
Še nikoli javnosti recimo ni bila predstavljena monumentalna slika Saloma (1931) iz nekdanje Bežkove vile v Kranju, ki je bila pred razstavo restavrirana in je ena zadnjih nakupov Galerije Božidar Jakac. Dolgo pa ni bilo na spregled še ene njegove monumentalne slike, Zadnja večerja (1928/29), ki jo je javnost nazadnje videla na razstave moderne sakralne umetnosti v Padovi leta 1931 in je v lasti Narodne galerije. Zadnja večerja je zdaj doživela temeljite konservatorsko-restavratorske posege, medtem ko zaključna dela še potekajo, in to kar v okviru razstave, kar je za obiskovalce, ki lahko opazujejo restavratorje pri delu, nedvomno dodana vrednost.
Ponovno popularni slikar
Avtor razstave Goran Milovanović, sicer direktor Galerije Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti, je povedal, da sta se o razstavi z direktorico Narodne galerije Barbaro Jaki začela pogovarjati že lani, ko se je v Narodni galeriji sprostil razstavni termin. Ker v Kostanjevici na Krki obnavljajo prostore in s tem tudi svojih deset stalnih zbirk, med katerimi sta tudi zbirki obeh bratov, starejšega Franceta Kralja in mlajšega Toneta Kralja, je bila odločitev za Toneta Kralja v poklon lanskima obletnicama kar nekako logična. Osredotočili so se zgolj na fonda Galerije Božidar Jakac in Narodne galerije.
Pojavilo se je vprašanje, na kakšen način ga predstaviti javnosti, ker je njegovih del res precej. Umetnostni zgodovinar dr. Igor Kranjc se je z njim ukvarjal praktično vse življenje, naredil je retrospektivne razstave obeh bratov v Moderni galeriji, v zadnjih letih pa je javnost precej spodbudil k razmišljanju umetnostni zgodovinar dr. Egon Pelikan s svojo knjigo Tone Kralj in prostor meje oziroma svojo teorijo »slovenske nacionalne markacije prostora« v času med svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno na etnično izpostavljenem obmejnem prostoru od Svetih Višarij do Trsta, ki ga je s poslikavami cerkva ustvaril Tone Kralj.
»Dragocenost Pelikanove knjige, ki mi je bila pri postavitvi razstave rdeča nit, ni sama umetnostna analiza, ampak prikaz etične in moralne drže umetnika, ki je s svojim delovanjem zaznamoval narod kot tak,« pove kustos. Pelikanova knjiga je bila izdana tudi pri eminentnih založbah na angleškem in nemškem trgu ter bila predstavljena na frankfurtskem knjižnem sejmu, ko je bila Slovenija tam častna gostja. Milovanović: »Tone Kralj je po mojem mnenju tako zopet postal pomemben slikar v evropskem kontekstu.«
Široko evropsko prepoznanje
Zanimiva je zgodba okrog Zadnje večerje, ki je še niso uspeli do konca razvozlati. »Vemo, da je nastala med letoma 1928 in 1929 na Goriškem, potem je slika prišla v Ljubljano, da bi se jo razstavilo, do česar pa očitno ni prišlo. Nakar je šel slikar z njo v Padovo na veliko razstavo modernega cerkvenega slikarstva, kjer je sicer razstavil tri svoja dela. Ostali dve deli, Sveti Anton pridiga ribam in Neurje na jezeru, sta bili prodani v Padovi, Zadnja večerja pa se je vrnila in jo je za Narodno galerijo odkupila takratna vlada oziroma banovina. Slika je precej poškodovana tako rekoč do danes čakala na restavratorski poseg,« pravi Milovanović. Narodna galerija hrani še nekaj pomembnih Kraljevih del, med drugim Kosovsko devojko in Kosce, deli, ki sta bili na razstavi v Hagenbundu na Dunaju leta 1935, ki je bila prva Kraljeva velika razstava; razstavljala sta skupaj z ženo Maro Kralj, on z 74 deli, ona pa z 22 deli.
»Njegovi začetki so absolutno povezani z bratom Francetom. Čeprav se je Tone leta 1920 vpisal na akademijo v Pragi, je bil po mojem njegov brat tisti, ki ga je praktično naučil vsega, kar je znal v tistih prvih treh letih. Zanimivo je tudi, da je kot mlad avtor, star devetnajst let, praktično kot meteor eksplodiral v slovenski razstavni prostor; pojavil se je na 17., 18. in 19. razstavi v Jakopičevem paviljonu in potem je kmalu sledila že prva skupna razstava z bratom. V letu in pol je torej razstavil več kot sto svojih del, kar je izjemno in kar si pravzaprav danes zelo težko predstavljamo,« ocenjuje kustos.
Potem pa je kmalu krenil po svoji poti. Večina slik iz obdobja med letoma 1923 in 1924, ko se je rahlo nagnil h kubizmu, ni ohranjenih, nato pa je precej hitro stopil v polje nove stvarnosti, prek beneškega likovnega bienala. Pred njim sta bila na beneškem bienalu od Slovencev prisotna samo Ivana Kobilca in Ferdo Vesel. Tone Kralj se je med leti 1926 in 1930 kar trikrat zapovrstjo uvrstil na bienale – ne kot predstavnik takratne Jugoslavije, temveč kot samostojni umetnik, ki je šel skozi izredno zahtevno selekcijsko sito. »To nam pove, da je bil očitno izjemno spreten tudi v tem, da je znal prepoznati likovni slog, ki je tedaj prevladoval, ter uspel prepričati komisijo.«
Leta 1930 se je Kralj pojavil še na dveh izjemno pomembnih evropskih razstavah: najprej v Antwerpnu, kjer je De Pelgrim, bratovščina, ki se je formirala leta 1924 s svojim manifestom, iskala sodobne prijeme v cerkvenem slikarstvu in so ga tja povabili. Nato pa je leta 1931 sodeloval na še eni veliki razstavi, ki je trajala celo leto v Padovi, ob 700. obletnici smrti svetega Antona Padovanskega. Tone Kralj je bil izbran med več kot dva tisoč kandidati. Prav tam je prvič in zadnjič razstavil Zadnjo večerjo. Kralj je razstavljal tudi drugje po Evropi (London, Milano, Amsterdam, Pariz...), največ pa se je pojavljal v italijanskem prostoru, kjer se je dokončno oblikoval.
