V teh dneh se v Benetke ob začetku 61. beneškega umetnostnega bienala, enega najstarejših, največjih in najpomembnejših mednarodnih dogodkov sodobne umetnosti, zgrinja ves svet. V preteklih treh dneh predogledov so se zvrstile številne otvoritve nacionalnih paviljonov, ki jih je na ogled v Arsenalu, Giardinih in na različnih lokacijah po mestu skupaj sto. Slovenski paviljon, v katerem se pod kuratorstvom Nataše Petrešin Bachelez s projektom Zvočna nevidna hiša predstavlja umetniško-raziskovalna skupina Nonument Group, so odprli v sredo. Od sobote, 9. maja, in vse do 22. novembra je bienale z nacionalnimi predstavitvami in osrednjo razstavo V molovskih tonskih načinih (In Minor Keys), ki jo je zasnovala lani preminula kamerunsko-švicarska kuratorica Koyo Kouoh, dokončali pa njeni pomočniki, na ogled za javnost. Vendar je bila pozornost javnosti, tako strokovne kot širše, v bienale kritično uprta še pred njegovim začetkom, kot so tudi minule otvoritvene dneve med drugim zaznamovali protesti.
Protesti na letošnjem bienalu
Podobno kot druge mednarodne kulturne dogodke v zadnjih letih beneški bienale, ki ga pogosto opisujejo tudi kot »olimpijske igre umetnosti«, spremljajo odzivi na vojne v svetu in vprašanja vloge umetnosti v mednarodni politični situaciji, ki smo ji priča. Še pred odprtjem, ko je postalo jasno, da bosta na letošnji največji svetovni umetnostni manifestaciji z nacionalnim paviljonom sodelovala Rusija in Izrael, je to sprožilo številne kritike, usmerjene v vodstvo beneškega bienala. Tako je tudi na odprtju slovenskega paviljona kuratorica Nataša Petrešin Bachelez izpostavila, da se bodo v slovenskem paviljonu pridružili današnji enodnevni stavki, ki jo je organiziral aktivistični kolektiv Art Not Genocide Alliance (AGNA) zaradi nasprotovanja sodelovanju Izraela na bienalu. AGNA je v preteklih dneh zaradi nestrinjanja z udeležbo Izraela na mednarodni umetnostni manifestaciji organizirala že več protestnih akcij, kot je tudi v preteklih mesecih zagnala kampanjo z odprtim pismom za izključitev Izraela s svetovne razstave, ki ga je podpisalo več kot 200 kuratorjev, umetnikov in kulturnih delavcev, povezanih z letošnjim bienalom. Sledilo je še drugo pismo, ki je s podpisi umetnikov in kuratorjev poziv proti sodelovanju razširilo tudi na Rusijo in ZDA.
Ob današnji stavki je bilo v slovenskem paviljonu v znak solidarnosti namesto zvočne zgodbe projekta, ki skozi obrise nekdanje džamije v Logu pod Mangartom, zgrajene med prvo svetovno vojno, na ruševinah preteklih političnih in družbenih realnosti ter spopadov tematizira tudi sedanje vojne, ideologije in instrumentalizacije religij, slišati palestinski radio Alhara. Kot je še izpostavila slovenska kuratorica, se ne strinjajo, kako so organizatorji bienala administrativno vodili geopolitično situacijo, prav tako je protest potekal v podporo petčlanski mednarodni strokovni žiriji, ki je odstopila tik pred odprtjem bienala. Pred tem so žirantke v izjavi o nameri napovedale, da za prestižne nagrade, ki jih podeljujejo nacionalnim predstavitvam, ne bodo obravnavale držav, »katerih voditelji so obtoženi zločinov proti človeštvu pred Mednarodnim kazenskim sodiščem«. S čimer so izključili Izrael in Rusijo.
Odprtje ruskega paviljona v Giardinih je v sredo spremljal protest ruske feministične pank skupine Pussy Riot in ukrajinske feministične organizacije FEMEN. Ustanoviteljica skupine Pussy Riot Nadja Tolokonikova je dejala, da bi morali razstavljati le umetnine disidentov, ki so zaprti »zaradi večinoma absurdnih obtožb«. »Ti ljudje ustvarjajo umetnost in želim, da ta umetnost predstavlja Rusijo, saj oni predstavljajo pravi obraz Rusije.«
Ruski paviljon, kjer je v dneh predogledov na razstavi Drevo, zakoreninjeno v nebo v prostorih z instalacijami iz rož, dreves in videoprojekcij potekala vrsta glasbenih nastopov, v času trajanja bienala ne bo odprt za javnost, posnetke nastopov bodo projicirali na zunanje stene. Določene omejitve za rusko sodelovanje je zaradi političnega in kulturnega pritiska uvedla Fundacija bienala, čeprav je njen predsednik Pietrangelo Buttacuoco poprej zagovarjal vključujoč pristop.
Med kritiki sodelujočih držav na beneškem bienalu je prav tako britanski umetnik Anish Kapoor, ki je po navajanju tujih medijev ostro obsodil tudi sodelovanje ZDA, ko je dejal, da bi zaradi njihove »odvratne politike sovraštva« in »nenehnega hujskanja k vojni« morale biti izključene z beneškega bienala.
Med nacionalnimi predstavitvami letos na bienalu Iran ne sodeluje.
Melanholična, duhovna
in tiha premišljevanja
V duhu današnjega sveta, melanholije in destrukcije ter obenem (na drugi strani kljub temu) obstoju upanja in iskanja prostorov preobrazbe odzvanja glavna kuratorska tema 61. beneškega bienala. Ta vabi k upočasnitvi, umiritvi in poglobitvi v tone, glasove in poglede, ki »ustvarjajo lepoto, kljub tragediji«, kot so zapisali v spremnem besedilu ob vstopu na osrednjo razstavo v Arsenalu. Pri čemer ti oživijo v tihih, nižjih frekvencah in manj vidnih zgodbah. Kot so to tudi majhni otoki, svetovi sredi oceanov z neskončno bogatimi ekosistemi in družbenimi življenji, ki se – v dobrem in slabem – oblikujejo znotraj širših političnih struktur in ekoloških razsežnosti, kot je poetično o soočanju umetnostnih svetov z dominantnimi narativi še pred smrtjo zapisala Koyo Kouoh, ena od vidnih osebnosti svetovne umetniške scene in prva afriška kuratorka beneškega bienala. Velika mednarodna razstava, ki jo je snovala in jo je zaključila njena ekipa, tako izhaja iz globokega prepričanja v umetnike kot ključne tolmače družbenih in psihičnih razmer ter katalizatorje novih spoznanj in možnosti.
Pred obiskovalci se tako razpirajo različni in večplastni glasovi, ki govorijo o izgubah, konfliktih, begunstvu, skupnostih, zgodovinskih travmah, kolektivnih spominih, željah in drugih družbenih ter intimnih temah kot tudi o ritualnih in spiritualnih dimenzijah. Med širokim odstiranjem vsebin in pomenov pa umetniki iščejo in ponujajo tudi zatočišča, pri čemer vizualne svetove kot spremljevalka ali celo kot pričevalka preči tudi izbrana poezija, ki tako še skozi besedo soustvarja kontemplativno pot po razstavišču.
Na osrednji razstavi sodeluje 110 umetnikov, tandemov, skupin in organizacij, ki jih vodijo umetniki iz različnih geografskih območij in generacij ter z različnimi umetnostnimi izrazi, ki jih je Koyo Kouoh izbrala s poudarkom na sozvočjih, afinitetah in morebitnih prepletih med praksami, čeprav na prvi pogled lahko zelo različnih. Vse to večglasje na razstavi, kot so opisali njeni ustvarjalci, pa deluje kot kolektiva partitura, ki jo oblikujejo umetniki, katerih prakse »negujejo družbo«.
