Razstavo sta vsebinsko pripravili kustosinji Anja Poštrak in mag. Barbara Kalan, ki sta želeli prikazati celotno pot kave, torej od kavnega zrna do trenutka, ko pristane v skodelici. Začeli sta na začetku, pri kavovcu. »Gre za zimzeleno rastlino, ki uspeva v toplih krajih. Na njej zrastejo plodovi, podobni češnjam, v katerih sta navadno dve zrni. Po obiranju jih obdelajo, posušijo, spražijo in zmeljejo,« je začetni postopek na odprtju opisala Barbara Kalan. Pot kave sta predstavili tudi s pomočjo predmetov, kot so kavni mlinčki, pražilniki, posode za shranjevanje, skodelice in stara embalaža iz zbirk Gorenjskega muzeja ter Vojaškega muzeja Tabor-Lokev.
Pomemben del razstave so tudi spomini, povezani s kavo. »Kava je pogosto izgovor za srečanje. Ko nekoga povabimo na kavo, ne mislimo le na pijačo, ampak na pogovor in čas, ki si ga vzamemo,« je poudarila Anja Poštrak. Razstavo zato vključuje interaktivni del, kjer lahko obiskovalci natisnejo fotografijo svojega spomina ob kavi in jo dodajo na temu namenjen prostor na zidu.
Od razkošja do vsakdanjika
V preteklosti je kava dolgo veljala za dragoceno dobrino, ki so jo primerjali celo z zlatom. »Kava je zlato navadnega človeka in tako kot zlato vsakemu prinaša občutek razkošja in plemenitosti,« je nekoč zapisan citat prebrala Anja Poštrak. Zaradi vojn, slabih letin in omejene trgovine je bila večkrat redka in draga, zato so ljudje posegali tudi po nadomestkih iz ječmena, fig ali želoda. »Najprej so jih pražili doma, pozneje pa se je razvila tudi industrija kavnih nadomestkov, ki je sovpadala z razvojem oglaševanja,« je povedala Barbara Kalan.
Tudi ko je kava postala dostopnejša, njena priprava ni bila samoumevna. »Nekatere gospodinje so jo kuhale kar kot fižol v loncu z vodo. Nato so ugotovili, da je treba zrna najprej pražiti in zmleti,« je zanimivost izpostavila Anja Poštrak. Sčasoma se je kava utrdila kot del vsakdanjika in družbenega statusa, kjer je imel ključno vlogo način postrežbe, torej s porcelanastimi skodelicami in kavniškimi sladkornicami: »Šele v 19. stoletju je meščanstvu postala pomembna tudi vsebina skodelice.«
Kavarne kot družbena središča
Poseben prostor v družbi so imele od nekdaj kavarne, saj so predstavljale prostor srečevanja, branja časopisov, pogovorov in ustvarjanja. V njih so se srečevali prijatelji, trgovci, umetniki, študenti in popotniki. Že v 16. stoletju pa so ponekod kavarne celo prepovedali, saj so jih oblasti dojemale kot prostore brezdelnega klepetanja. V Kranju so se prve kavarne pojavile na glavni ulici.
»Kmalu so se pojavila tudi pravila vedenja v kavarnah. Zahtevala so krepostno, moralno in spodobno vedenje,« je naštela Anja Poštrak. Sprva je bil obisk kavarn za ženske družbeno nesprejemljiv, kasneje pa so jim ga dovolili pod pogoji, »da se vedejo kot samostojni moški najboljših manir in so pri izbiri kavarne izbirčne«. Srečanja pa so se pogosto selila tudi v njihove domove, kjer so ob kavi na dolgo in široko razpravljali o vsakdanjih novicah.
Razstava se dotakne vprašanja, ki je bilo aktualno tudi v preteklosti, in sicer o škodljivosti kave. »Sprva je bila naprodaj samo v lekarnah, saj so ji pripisovali zdravilne učinke. Bolj ko je bila dostopna, bolj so ji pripisovali škodljive lastnosti, kofein pa je postal kar rastlinski strup,« je povzela Barbara Kalan.
Globalna in osebna izkušnja
Za prostorsko zasnovo in oblikovanje razstave sta poskrbela Nikolaj Novak in Valentina Nedakovič, ki sta želela poudariti tako globalno razsežnost kot osebno izkušnjo kave. »Skozi zgodovino je kava postala razširjena, globalna, a hkrati zelo osebna izkušnja. Prav ta širina in hkrati vsakdanjost kave sta usmerjali tudi najino oblikovanje,« je pojasnila Valentina Nedakovič.
Kot poseben element razstave je Nikolaj Novak izpostavil zavese, ki so prostoru dodale udobje, mehkobo in domačnost. Te hkrati omogočajo fleksibilnost razstave, saj lahko vedno ustvarijo večje ali manjše kotičke. Po besedah Novaka pa tudi višina, na katerih so bili razstavljeni artefakti, ni naključna, saj izhaja iz vsakdanjih situacij. »Kava ima v našem vsakdanjiku zelo konkretne prostorske položaje. Hranimo jo na nekih višjih policah, pripravljamo jo na pultu, ko jo postrežemo, jo imamo na mizi,« je povzel.
Razstavo, ki bo na gradu Kishlstain na ogled eno leto, bo po napovedi direktorice Gorenjskega muzeja Jane Babšek spremljal bogat program. »Zagotovo se bomo videli na še kakšnem od predavanj in kavnih glasbenih večerov ali drugih dogodkov, povezanih s kavo,« je povedala.
