Veliki saksofonist Sonny Rollins je nekoč zanikal, da žanr jazza omogoča zvezdništvo. »V jazzu ni zvezd, lahko so legende, vendar zvezd ni,« je odvrnil novinarju. Vendar se je že na koncu odgovora tudi popravil z besedami: »Vsaj ne bi jih smelo biti.« Kakor koli obrnemo njegovo misel, se z njo strinjamo ali ne, se je sredi sedemdesetih in v začetku osemdesetih let odnos do zvezdništva v jazzu precej spremenil. Poleg sproščanja napetosti med različnimi glasbenimi slogi in načini igranja na vseh ravneh si glasbeniki niso več neposredno stali nasproti kot neusmiljeni tekmeci za prgišče popularnosti, temveč so začeli sodelovati. Medsebojna primerjanja je nadomestila tvorna izmenjava idej, s čimer se je poleg vključevanja odprl tudi prostor za nove glasbene založbe, ki so hotele slediti modernim odnosom in smernicam v jazzu, kjer poudarek ni bil samo na izvedbi, temveč tudi na produkciji. Neodvisna glasbena založba Edition of Contemporary Music (1969), ki jo širše seveda poznamo in citiramo pod kratico ECM, je med prvimi dešifrirala, v katero smer razmišlja glasbena avantgarda, in pod svoje okrilje zvabila novo generacijo glasbenih raziskovalcev. Pod to znamko je leta 1976 na police trgovin prišla njegova prva samostojna plošča Bright Size Life.
»Tihi« promotor založbe ECM
Do tega trenutka je bil Pat Metheny dobro varovana skrivnost. V jazzovskem svetu se je naokoli šepetalo o veščem mladem kitaristu z nalezljivim nasmehom, vendar so njegovo igranje lahko slišali le na albumu Garyja Burtona Ring (1974), kakopak za založbo ECM. Kaj hitro je postalo jasno, da bo Metheny potegnil voz jazzovske godbe naprej ter ga hkrati razbremenil oziroma demokratiziral do te mere, da se bo začel spogledovati z lestvicami popularnosti. S tem je – z vsem dolžnim spoštovanjem do vseh vpletenih – postal svojevrsten planski projekt založbe, ki je zagotavljal njeno uveljavitev na svetovnem glasbenem trgu, in hote ali nehote pospeševalec prodaje plošč z etiketo ECM. To je na svojih gramofonih izkusila tudi moja generacija, ki je jazz v osemdesetih letih odkrivala ravno prek programa omenjene založbe. Veliko prej kot Kind of Blue (Miles Davis) ali A Love Supreme (John Coltrane) so na njih prevladovale »eceemovke« ravno s Patom Methenyjem na čelu. Na solističnih albumih (Watercolors, 1977; New Chautauqua, 1979), na katerih se je sočasno po etapah že zbirala in oblikovala njegova stalna spremljevalna skupina (Pat Metheny Group, 1978), se je najmodernejša produkcija prvikrat na odprtem srečala s sintezo jazz-rockovskih pristopov in oblik. S ploščo American Garage (1979) je izginila še zadnja negotovost. Čeprav sprva ni imela nobene kritiške podpore, se je kot prva jazzovska plošča na lestvici Billboard povzpela med prvih šestdeset albumov. Pat Metheny je postajal vse bolj celostni skladatelj in izvajalec, predvsem pa se je okoli njegovih projektov spontano vzpostavil svobodomiseln medprostor, kjer so ljubitelji glasbe brez slabe vesti z gramofona sneli ploščo skupin Police ali Talking Heads in jo zamenjali z Offramp zasedbe Pat Metheny Group.
Od undergrounda do ozvezdja in nazaj
Pat Metheny se vseeno nikoli ni prodal, čeprav v ustvarjenem medprostoru uživa zvezdniški status. O tem ni nobenega dvoma. Ne glede na vse njegove uspehe je namreč s kakovostjo projektov dokazal, in to ne enkrat, da tržna uspešnost ne pomeni nujno nečesa negativnega. Ali je Rembrandtovo platno prenehalo biti umetnost v trenutku, ko ga je neki anonimni tajkun kupil za nekaj sto milijonov evrov, ali je album skupine The Beatles Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band izgubil svojo umetniško vrednost, ko je presegel 30 milijonov prodanih primerkov? Nenadejani uspeh albuma First Circle (1984), ki je sovpadel z glasbo za film Sokol in Sneženi mož (1985) in filmu pripadajočim duetom v pesmi This Is Not America z Davidom Bowiejem, mu nikoli ni vzelo poguma, da bi z nekaterimi projekti neposredno izzval svoje oboževalce na bolj pozorno in predvsem na večkratno poslušanje. Že naslednje leto je komercialnega hudiča izgnal z albumom Song X, na katerem je moči združil z jazzovskim heretikom Ornettom Colemanom. Ne samo da je s tem stopil iz cone udobja nekakšne novovalovske jazz americane – sam sem jo na podlagi geografske širine, rojen je v mestecu Lee's Summit v zvezni državi Kansas, naslovil heartland jazz – in poznejše obsedenosti z latino motivi, osvobodil se je vseh tržnih pritiskov in obnavljal svoj čut za tveganje ali potovanje v neznano. Glasbo je vedno in povsod ustvarjal pod svojimi pogoji. V petdesetletni karieri mu je uspevalo preživeti v trendu in na robu, biti prisoten in biti pozabljen – in vse vmes. Tudi ko je na presenečenje in ogorčenje mnogih iz matične založbe ECM prebegnil pod okrilje multinacionalke Geffen Records, je bil v pogodbi najpomembnejši člen: popolna umetniška svoboda. Kdo drug kot prav Pat Metheny bi si upal za svoj prvenec zanjo izbrati ravno Song X. »Odkupil« se jim je že naslednje leto s Still Life (Talking) in naslednikom Letter From Home (1989), s katerima je svojo glasbo medijsko globaliziral. In za uspešnico Last Train Home posnel celo režirani video, ki je imel redno rotacijo na vseh glasbenih televizijah.
Zvesto in številno občinstvo povsod po svetu
Vseeno je ni odnesel čisto brez prask. Ljubitelji njegove prebojne ali novovalovske ECM-faze so mu zaradi lahkotnosti »napevov« očitali oportunizem. Po svoje so imeli celo prav, saj so njegove skladbe ne po njegovi krivdi nehote postale vsakdanja mimobežna kulisa v kavarnah, kjer so se zbirali namišljeni intelektualci, ali pa so postale avizo za raznorazne radijske oddaje in okrogle mize. Metheny se s tem ni pretirano obremenjeval, kajti sočasno so bili preslišani številni »turn left« projekti, kjer je negoval svoje eksperimentalne vzgibe. Je eden redkih, ki so si kaj takšnega lahko privoščili, in mu za »izdelek« in njegov končni iztržek ni bilo treba hoditi na zagovor v pisarne v najvišjih nadstropjih. Question & Answer (1989), One Quiet Night (2003), The Way Up (2004), What's It All About (2011) in Road to the Sun (2021) je samo nekaj ustvarjalnih vrhuncev za sladokusce iz njegove komercialno manj zanimive faze kariere, ki pa niso imeli nobenega vpliva na obiske koncertov ali pri nakladah plošč. Pat Metheny si je namreč že davno tega ustvaril ogromno bazo oboževalcev, ki mu zvesto sledijo ne glede na tržni predznak ali zahtevnost projekta, ali gre pri vsej zadevi za vnaprej napisane in strukturirane skladbe ali pa so te v povsem v svobodni formi kot sad trenutnega navdiha. Napisnica RAZPRODANO čez koncertni plakat je postala stalnica v njegovi karieri. V pogovoru za Objektiv v času njegovega zadnjega gostovanja pri nas leta 2017 je na vprašanje, ali ima kakšen akademski nasvet za mlade kitariste, izjavil: »V kateri koli zasedbi si, vedno moraš biti najslabši v njej. Oziroma: vedno bodi v zasedbi, v kateri so glasbeniki boljši od tebe. Če si najboljši v njej, potem si v napačni zasedbi. V tem primeru moraš poiskati tisto, v kateri boš najslabši. Samo tako se lahko kaj naučiš in to je edina prava pot, da se razvijaš.« V Ljubljani je sicer prvič nastopil leta 1975 v dvorani Union v triu Garyja Burtona, drugič pa s svojo skupino v napol prazni Hali Tivoli marca 1983.
