A to dogajanje ima svoj začetek v daljnem letu 1830, ko je francoska vojska napadla in za sto trideset let zasedla Alžirijo, češ da je alžirski dej s pahljačo ali muhalnikom udaril francoskega konzula. Alžir je bil tedaj eno najbogatejših in najbolj svetovljanskih mest na svetu. Francozi so Alžirce potisnili na kolena. V prvi svetovni vojni je bilo na evropska bojišča vpoklicanih 173.000 Alžircev, v drugi okoli 134.000.
Znotraj tega historičnega konteksta francoska pisateljica, režiserka, prevajalka Alice Zeniter, ki je po očetu alžirskega porekla, zastavi zgodbo o Aliju, revnem kabilskem mladeniču, ki ga, vdovca z dvema hčerkama, leta 1940 vpokličejo in mora na boj v Evropo. O tem, kar je doživel, nikoli v življenju ne spregovori nikomur. Po vrnitvi domov se mu zgodi majhen čudež: narasla voda v vadiju prinese stiskalnico, ki jo Aliju uspe ujeti in odtlej je celotna razširjena družina prehranjena, saj vsa okolica stiska olive pri njih. Ali se spet poroči in družina se veča. Nato pa se leta 1962 začne alžirski osamosvojitveni upor, v katerem tudi harkiji, Alžirci, ki so služili v francoski vojski in imajo zato francosko državljanstvo, niso več varni. Ali z razširjeno družino prebegne v Francijo.
Tisto, kar jih čaka tam, je nočna mora: brezpravno življenje v zbirnih centrih, mraz, lakota. In končno selitev v malomestna blokovska naselja za priseljence, geto. Alijeva edina reakcija na strahovito izjalovljeno upanje na boljše življenje je molk. Dela v tovarni, žena Jema se ne nauči francoščine in ostane ujeta v stanovanju, njuni številni otroci pa so razpeti med mladostnim upanjem v integracijo in občutkom večne neenakosti. Očetov molk v umaknjenost potegne tudi Hamida, prvega Alijevega sina in Haiminega očeta.
Hamid je zelo bister najstnik in zdi se, da mu bo uspel prestop iz socialne in rasne zaznamovanosti, poroči se s Francozinjo, ima otroke, se izšola. A tisto, kar tudi njega potisne v molčanje, sta tako netolerantnost francoske družbe kot izbrisana družinska preteklost, ki bi mu pojasnila sedanjost: prejšnje življenje v Alžiriji, ki ga je pozabil, ker je bil še otrok, ter ponižanja in socialna ogroženost prišlekov v Franciji. Očetov molk prekriva preteklost in sedanjost, je vakuum, v katerega oglušujoči tišini minevajo dnevi in leta. Edino območje besed, pripadnosti, topline in ljubezni je tisto okoli mame Jeme, ta majhna ženska je toplo gnezdo, ki sprejme, nahrani in objema vse, ki stopijo v njen zamejen bivanjski krog. Njena velika slika ni francoska družba, ampak konkretni ljudje okoli nje, družina in sosedje, ki jih greje s svojo predanostjo.
Haima, Hamidova hčerka, tretja generacija, je galeristka, v socialnem smislu uspešna in integrirana v francosko družbo, a tudi ona zaznamovana z nekakšno praznino, občutkom nevključenosti. Šele srečanje z v Franciji živečim alžirskim umetnikom, ki v svojih slikah zrcali isto izgubljenost korenin, jo zares nagovori. Na pot v Alžirijo, kjer za razstavo išče njegova zgodnja dela, se odpravi s strahovi in predsodki, kot jih imajo Francozi, tam pa končno spozna drugačno deželo od tiste zabrisane. A ne srečanje z angažiranimi alžirskimi krogi ne pot v kabilske hribe k dedkovi družini nista magični konec »razvojnega romana«. Zeniter roman konča, ko Haima še »ni nikamor prispela, sredi gibanja je, še vedno gre.«
