Prostor je razdeljen na 13 polj, ki so poslikana s prizori iz Svetega pisma. Ker je zaprt za javnost, si ga lahko ogledajo le papeževi obiskovalci – državni voditelji, veleposlaniki in visoki cerkveni dostojanstveniki. Poslikave so nazadnje delno restavrirali pred približno 50 leti.
Po navedbah stroke so freske in štukature prekrite z debelo plastjo umazanije. V stoletjih so nanje nalagali plasti živalskih lepil, voskov in fiksirjev, ki so porumeneli, poleg tega se je nanje prijela umazanija, zato so zakrili izvirne pastelne odtenke poslikav.
"Pregled površine je pokazal, da je treba uporabiti metodo suhega čiščenja, da bi ohranili občutljive izvirne plasti in njihove preostale krhke sledi, ki so zelo občutljive za kemične postopke," je povedal glavni restavrator Paolo Violini. Kot je pojasnil, je laserska tehnologija "edini način, da se ob tem, da površine ostanejo suhe, tako natančno očisti poslikave".
Direktorica Vatikanskih muzejev Barbara Jatta pa je na predstavitvi projekta minuli teden povedala, da restavracija predstavlja "odločilni trenutek tako za zgodovino restavriranja kot tudi za zgodovino italijanske renesančne umetnosti".
Projekt, ki se je začel aprila, naj bi trajal približno pet let. Skupno bo več kot 20 restavratorjev iz Vatikanskih muzejev delalo na približno 1300 kvadratnih metrov površin. Mednarodni donatorji so za projekt namenili 4,7 milijona evrov.
Rafael (1483–1520) se je šolal pri očetu zlatarju in slikarju ter pri slikarju Peruginu. Delal je v Perugii, Firencah in nato v Rimu. Bil je varovanec papežev Julija II. in Leona X. Leta 1514 je postal glavni arhitekt stavbarnice sv. Petra, leto zatem ga je papež imenoval za svojega glavnega svetovalca, nadzornika vseh starin v Rimu in vodjo dejavnosti kurije.
Kot slikar je poznan po čistih formah, klasični, skrbno zasnovani kompoziciji, svetlem, toplem koloritu ter dostojanstvu in idealizirani lepoti figur in obrazov.