Za to, da je hiša v Celju, v kateri je od leta 1946 do svoje smrti živel Vinko Möderndorfer starejši (1894–1958), sredi junija dobila spominsko ploščo (gre za stavbo, kjer je danes prodajalna Zlatarne Celje), gredo zasluge v prvi vrsti njegovi vnukinji, šansonjerki Viti Mavrič, pri čemer ji je pomagal njen brat in ravno tako vnuk Vinko Möderndorfer mlajši, pisatelj, pesnik, dramatik in režiser. Pobudo je vložila pri občinskih možeh, ki so ji prisluhnili, tako da je spominsko ploščo potem na slovesnem odprtju inavguriral župan Matija Kovač, pri tem pa je sodeloval še vnuk Möderndorfer.
Intelektualec, šolnik, pisatelj, etnograf in pomemben zbiralec narodnega gradiva Vinko Möderndorfer starejši je nekoč zapisal: »Treba je sanjati, hrepeneti, želeti, ljubiti in delati, da vse nastalo zaživi v polnosti in vrača zrele plodove.« Sporočilo, ki še danes zveni univerzalno.
Politični zapornik
Čeprav je bil Vinko Möderndorfer starejši vse življenje zaveden Slovenec in pedagog, se je s svojimi naprednjaškimi idejami, podobno kot Prežihov Voranc, s katerim sta imela stike, hitro zameril oblastem. Aprila 1948 so ga brez vsakršne obsodbe za skoraj štiri leta zaprli v zloglasen zapor za politične prestopnike na Golem otoku na Hrvaškem, in ko so ga naposled izpustili, si nikoli več ni povsem opomogel. Izmučen in bolan je nato živel še šest let.
Skoraj vsa njegova dela so šla v pozabo, saj jih oblasti ideološko niso odobravale in jih niso dovolile ponatisniti. Šele vnuka Vita Mavrič in Vinko Möderndorfer sta bila dejansko tista, ki sta dedkovo osebnost in delo revitalizirala ter ga v zgodovini s pomočjo pristojnih strokovnjakov postavila na mesto, ki mu gre. Med drugim je denimo nastal tudi dokumentarni film Tisti, ki je zgradil šolo: portret učitelja, etnologa in politika (v režiji vnuka Vinka Möderndorferja), ki so si ga obiskovalci odkritja spominske plošče lahko tisti dan tudi ogledali.
Vinko Möderndorfer starejši se je sicer rodil konec 19. stoletja na Zilji. Tako kot številni izobraženi koroški Slovenci je moral po plebiscitu leta 1920 zapustiti Koroško. Ampak kot zaveden narodnjak je še naprej zbiral ljudsko pripovedno izročilo in s tem pomembno prispeval k ohranjanju slovenske identitete, jezika in kulture na Koroškem.
Cenzurirane bajke in vraže
Kar so bile pravljice bratov Grimm za otroke v nemško govorečem prostoru, so bile za slovensko govoreče otroke na Koroškem Koroške narodne pripovedke, ki jih je zbral ravno Vinko Möderndorfer starejši in ki dotlej v takšni obliki še niso bile natisnjene. Priložnost za izdajo se mu je ponudila takoj po vojni, leta 1946, ko je postal direktor tiskovne in produktivne zadruge z omejenim jamstvom, sicer v lasti družbe Svetega Mohorja v Celju (nazadnje so v ponatisu pripovedke izšle leta 2025 pri MDC v redakciji Vite Mavrič).
Vnuka, ki skrbita za dedkovo zapuščino in ime, sta za svoja prizadevanja podporo med drugim našla pri Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik v Celovcu, kjer veliko pozornosti namenjajo Möderndorferjevemu pomenu zbiranja in beleženja koroškega pripovedništva. Napisal je namreč tudi Narodne pripovedke iz Mežiške doline, ki pa jih ni sprejela v tisk nobena založba. Argumenti so bili, da so pripovedke, ki so jih pripovedovali različni ljudje iz teh krajev, napisane v preveč arhaičnem jeziku. Določen izbor je pozneje objavila Mladinska knjiga, kjer pa so pripovedi cenzurirali v smislu, da so se izognili različnim mitom, legendam, pripovedim o svetnikih, Kristusu, svetem Petru, zlih duhovih in podobno.
Takratna oblast oziroma agitprop je rokopisu očital, da ohranja bajke in vraže, kar je etnolog pozneje v pismu omenil tudi Vorancu. In da je knjiga sploh lahko izšla, je Möderndorfer v uvodniku in opombah poskušal ljudsko dediščino umestiti v nazore povojnega režima. Pri tem je citiral celo Stalina. Kot pravijo poznavalci njegovega dela, se nepoučenemu bralcu uvodnik bere kot apologija stalinizma in povojnih pobojev. A dejansko je šlo za sarkazem in obupen poskus, da knjiga vendarle uzre beli dan. Velik je bil njegov prispevek tudi k ljudski medicini; gradivo, ki ga je zbral o ljudskem zdravilstvu, je izšlo v knjigi Ljudska medicina pri Slovencih.
Ob 120. obletnici njegovega rojstva pred dvanajstimi leti je vnukinja Vita Mavrič dala pobudo še za znanstveni posvet, ki je prvi v sodobnem času dejansko obudil spomin na pozabljeno Möderndorferjevo delovanje; strokovno sta ga vodila Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je naslednje leto posledično izšla še knjiga »Kar ustvariš ostane. Svetu cvet. Tebi rane.« Vinko Möderndorfer – učitelj, politik in raziskovalec. Pred šolo v Mežici so mu ob omenjeni obletnici postavili kip, ki ga je izdelal kipar Mirsad Begić.
