Kot smo poročali včeraj, se je v petek iztekel rok, do katerega bi moral Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS) znova ustanovljenemu Muzeju slovenske osamosvojitve (MSO) predati vse muzejske zbirke in predmete, povezane z obdobjem slovenske osamosvojitve – tako tiste, ki so bile pred združitvijo obeh muzejev leta 2023 v upravljanju prvotnega MSO, kot tiste, ki jih je vse od začetka 80. let prejšnjega stoletja pridobival in oblikoval MNZS. Podrobnosti tega »prenosa«, ki ga je nova vlada predvidela v 37. členu pred mesecem dni osveženega sklepa o ustanovitvi MNZS, vsaj za zdaj še niso znane, vseeno pa se je ob njem odprlo kar nekaj strokovnih dilem, ki postavljajo pod vprašaj smiselnost izročitve množice muzealij javnemu zavodu, ki še ni zares zaživel ter vsaj za zdaj nima razstavnih in skladiščnih prostorov ali ustrezno usposobljenega osebja.
Ogrožena celovitost zbirk
Med glavnimi strokovnimi temami, ki so se zastavile ob naloženi predaji inventariziranih muzejskih predmetov, sta na primer vprašanje celovitosti muzejskih zbirk ter upoštevanje muzejskega etičnega kodeksa, na kar so v svojem skupnem odzivu v četrtek opozorile stanovske organizacije – Skupnost muzejev Slovenije, Slovensko muzejsko društvo in nacionalni odbor Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM). Kot so poudarile, muzejske zbirke niso le naključni sklopi materialnih predmetov, temveč rezultat dolgoletnega načrtnega zbiralnega in raziskovalnega dela. »Prisilna, administrativno določena fragmentacija delujočih zbirk pomeni tveganje za njihovo celovitost – obenem pa izkazuje nespoštovanje do vseh, ki so s to dediščino delali,« so med drugim izpostavila muzealska strokovna združenja. Dodala so, da se z izločevanjem predmetov kulturne dediščine iz obstoječih javnih zbirk te zbirke siromašijo, s čimer se »ruši tudi temeljno muzeološko načelo izvora ter celovite zgodovinske naracije«. Zato so ministrstvo za kulturo v dopisu pozvala k »spoštovanju strokovnih standardov ter ustavitvi izvajanja spornih določil«.
»Lastnica muzejskih zbirk je država in ta lahko sama odloči, kateremu muzeju bo predala njihovo upravljanje,« pa pojasnjuje Alenka Černelič Krošelj, direktorica Posavskega muzeja Brežice in predsednica predsedstva Skupnosti muzejev Slovenije. »Prenos določene zbirke z enega na drug muzej zato sam po sebi ni sporen, mora pa biti strokovno utemeljen ter v skladu z muzejskimi standardi.«
Več kot skupek predmetov
Kakor nam je razložila muzealka Kaja Širok, sicer tudi nekdanja direktorica MNZS, muzejski etični kodeks določa, da so zbirke javnih muzejev celovite strokovne enote, katerih varovanje ne vključuje le predmetov, temveč tudi pripadajočo dokumentacijo, raziskave, interpretacije ter znanje kustosov. »Muzej novejše zgodovine Slovenije je gradivo o osamosvojitvi in procesih demokratizacije več kot 35 let sistematično zbiral, raziskoval, dokumentiral, predstavljal na razstavah in objavljal v številnih publikacijah. Njegove zbirke so nastale na podlagi zaupanja darovalcev, strokovnega dela kustosov ter večletnega vrednotenja, dokumentiranja in interpretacije gradiva,« je pojasnila. »Prenos zbirk ali njihovih posameznih delov bi zato lahko pomenil tudi prekinitev njihove vsebinske in raziskovalne celovitosti ter kontinuitete njihovega raziskovanja in strokovne obravnave. Zbirke niso zgolj skupek predmetov, temveč vključujejo tudi osebne zgodbe, fotografsko gradivo in interpretacije, ki temeljijo na kritičnem raziskovanju ter predstavljanju različnih pogledov.«
Kot pripominja, bi bilo treba vedeti še, kdo bi po takšnem prevzemu strokovno skrbel za zbirke in katera znanja ima na tem področju; pomembni pa sta tudi ustrezna lokacija ter zagotavljanje visokih standardov hrambe gradiva, pri čemer posebno pozornost zahtevajo občutljive muzejske zbirke, kot so denimo fotografsko gradivo in tekstilne zbirke.
Težava nejasnih meril
Kakor so v svojem dopisu opomnila strokovna združenja, je pridobivanje gradiva dolgotrajen proces, ki v veliki meri temelji na dobrih odnosih ter vzpostavljanju zaupanja in medsebojnega spoštovanja med muzejem in darovalci, bodisi posamezniki ali ustanovami. »Prisilna predaja gradiva nekemu drugemu zavodu zato neposredno krši pogoje in razmerja, na podlagi katerih so se darovalci sploh odločili, da gradivo predajo v hrambo neki muzejski ustanovi.«
Opozorili so tudi, da je v trenutnem položaju povsem nejasno, »kdo in na podlagi katerih kriterijev določa osamosvojitveno dediščino« oziroma kaj natančno spada v nabor predmetov, ki jih je moral MNZS izročiti MSO. »Že ob prvotni ustanovitvi Muzeja slovenske osamosvojitve leta 2021 je bilo predvideno, da bo svoje poslanstvo uresničeval v sodelovanju z drugimi muzeji, ne z odvzemanjem njihovih zbirk. In če se iz zbirk MNZS izločijo ključni predmeti slovenske osamosvojitve, se zastavi vprašanje, kako bo muzej sploh še lahko celovito predstavljal zgodovino 20. in 21. stoletja.« Ravno tako ni jasno, ali lahko MZNS tovrstno gradivo zbira v prihodnje, hkrati pa lahko zapoved prenosa zbirk na MSO pomeni tudi precej nevaren obet za vrsto drugih slovenskih muzejev, ki imajo zbirke, vezane na osamosvojitveno obdobje.