Že kmalu po nastopu nove vlade se je uresničila napoved o ponovni vzpostavitvi Muzeja slovenske osamosvojitve (MSO), morda enega od bolj spornih projektov prejšnje vlade Janeza Janše, ki je bil v času ministra za kulturo Vaska Simonitija ustanovljen leta 2021, nato pa ga je manj kakor dve leti pozneje vlada Roberta Goloba združila z Muzejem novejše zgodovine Slovenije (MNZS) v enoten javni zavod z imenom Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Pred natanko mesecem dni je aktualna vlada omenjeni »združeni muzej« znova razdelila na prejšnji dve muzejski ustanovi, pri tem pa v ustanovitvenih aktih med drugim določila, da mora MNZS v roku 30 dni (ki poteče danes) izročiti Muzeju slovenske osamosvojitve muzejske zbirke in inventarizirane muzejske predmete, ki se nanašajo na obdobje osamosvojitve.
Tovrstna predaja muzejskih zbirk in predmetov odpira številna strokovna vprašanja ter dileme, med katerimi sta tudi ohranjanje celovitosti zbirk in ustrezna skrb zanje; novoustanovljeni MSO namreč še nima razstavnih ali pač skladiščnih prostorov, niti zaposlenega strokovnega osebja. Ima le vršilca dolžnosti direktorja – to je Jože Dežman, ki ga je ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc imenovala na ta položaj v začetku julija. Tako na ministrstvu kot v muzejih so precej skopi glede podrobnosti o prenosu zbirk, češ da »strokovni dogovori še potekajo«; muzejska združenja medtem opozarjajo na potrebo po upoštevanju uveljavljenih mednarodnih standardov in muzejskega etičnega kodeksa.
Trk različnih pogledov
Tako izvorni nastanek Muzeja slovenske osamosvojitve kakor njegovo poznejšo »ukinitev« v obliki samostojnega javnega zavoda so sicer spremljala različna nasprotovanja; ob ustanovitvi leta 2021 je velik del javnosti razumel MSO predvsem kot »ideološki projekt« takratne vlade, ki bi služil delu slovenske politike v boju za interpretativno »prilastitev« osamosvojitvenega obdobja, zadržana je bila tudi muzejska stroka, ki je menila, da nastanek samostojne države »dovolj dobro obravnavajo že obstoječe muzejske ustanove« in da za bolj temeljito interpretacijo obdobja osamosvojitve (kar je bil eden izmed navedenih razlogov za vzpostavitev MSO) ni treba ustanavljati novega muzeja, ampak bi morali poskrbeti za izboljšanje kadrovsko in finančno podhranjene muzejske infrastrukture. Ko je leta 2023 prišlo do spojitve MSO in MNZS, pa je ostro protestiral del slovenske politične krajine, ki je »izbris« muzeja, »posvečenega 30. obletnici lastne države«, označil za »podcenjevanje ključnega poglavja v zgodovini našega naroda« ter politično motiviran napad na »temelje naše državnosti«.
Takratna ministrica za kulturo Asta Vrečko je sicer pojasnjevala, da ne gre za »ukinitev« MSO, temveč zgolj za »združevanje dveh ustanov, ki se ukvarjata z istim obdobjem«, kar naj bi omogočilo še bolj poglobljeno in strokovno obdelavo konteksta osamosvojitve, vendar nasprotnikov ni prepričala – pa četudi je ob tem opozorila, da je bil MSO ob ustanovitvi »s strokovnega vidika nepotreben« in da ni imel ne lastnih prostorov ne ustreznih pogojev, niti svoje ustanovne zbirke ne, ki je temelj muzeja, saj so bili »najpomembnejši artefakti iz obdobja osamosvojitve že v drugih sorodnih ustanovah po Sloveniji«.
Vprašljiva izločitev zbirk
Očitno si je sedanje ministrstvo za kulturo ob vnovični vzpostavitvi dveh ločenih muzejev pred mesecem dni vsaj ta del strokovnih pomislekov vzelo k srcu, saj je v prenovljenem ustanovitvenem aktu MNZS v 37. členu predvidelo tudi »izločitev predmetov kulturne dediščine« in Muzeju novejše zgodovine Slovenije s tem naložilo, da mora muzejske zbirke in inventarizirane muzejske predmete, ki se nanašajo na obdobje slovenske osamosvojitve, »v 30 dneh od ustanovitve izročiti javnemu zavodu Muzej slovenske osamosvojitve«. S tem je zagotovilo, da bo MSO že na začetku prejel obsežno zbirko muzealij – toda obenem odprlo nova vprašanja strokovne narave, ki jih muzejske organizacije označujejo za skrajno resna. »Sklep o ustanovitvi MNZS lahko v sedanji obliki poseže v celovitost javnih muzejskih zbirk, v slovenski muzejski prostor pa prinaša pravno in organizacijsko negotovost za izvajanje javne službe,« so v včerajšnjem skupnem odzivu zapisale tri stanovske organizacije – Skupnost muzejev Slovenije, Slovensko muzejsko društvo ter slovenski odbor Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM).
Kot poudarjajo stanovska društva, muzejske zbirke v slovenskih muzejih niso zgolj naključni sklopi materialnih predmetov, ampak so rezultat dolgoletnega načrtnega zbiralnega in raziskovalnega dela. »MNZS zbirke iz obdobja demokratizacije in osamosvojitve načrtno in kontinuirano gradi že od 80. let 20. stoletja,« so zapisala. »Prisilna, administrativno določena fragmentacija delujočih zbirk zato pomeni tveganje za njihovo celovitost, obenem pa izkazuje veliko nespoštovanje do vseh, ki so s to dediščino delali.« Kot dodajajo, so predmeti, ki pričajo o obdobju osamosvojitve, v svojih matičnih muzejih »medsebojno soodvisni ter neločljivo povezani z regionalno, družbeno, vojaško, kulturno ali gospodarsko zgodovino«; z njihovo izločitvijo se obstoječe javne zbirke siromašijo, ruši se tudi temeljno muzeološko načelo izvora in celovite zgodovinske naracije, »kar ni skladno s strokovnimi standardi in mednarodnim etičnim kodeksom za muzeje«. Tudi 30-dnevni rok za izročitev zbirk ter inventariziranih predmetov naj bi bil z vidika zapletenosti postopkov prekratek.
»Upravljanje kulturne dediščine mora biti vedno vodeno z avtonomnimi strokovnimi argumenti, strokovno podkrepljenimi dogovori in spoštovanjem muzejskih standardov,« so sklenile stanovske organizacije. »Zato pozivamo vlado in ministrstvo za kulturo k ustavitvi izvajanja spornih določil ter takojšnjemu odprtju širokega, vključujočega strokovnega dialoga z muzejsko skupnostjo.«
»Ne moremo biti konkretni«
Na ministrstvo za kulturo smo v povezavi z novim muzejem nedavno naslovili več konkretnih vprašanj, med drugim denimo o tem, kje naj bi bili njegovi razstavni prostori, katere zbirke bo upravljal ali koliko delovnih mest je predvidenih v njem. Vendar so nam odgovorili razmeroma skopo, češ da je muzej še v fazi vzpostavljanja – gre za nujne formalnosti, kot so vpis v sodni in poslovni register, priprava temeljnih pravilnikov in podobno – ter da na podlagi javnega poziva trenutno poteka zbiranje prijav za člane sveta muzeja. »In šele po imenovanju sveta javnega zavoda se bodo lahko začeli vsebinski pogovori tako o strateškem načrtu kot tudi o programskih nalogah v okviru dodeljenih sredstev – te dejavnosti pa bodo predvidoma možne šele konec avgusta,« so pojasnili na Maistrovi. »To pomeni, da v tem trenutku še ne moremo biti bolj konkretni, ko pa bodo odločitve sprejete, vas bomo o njih seznanili.«
Muzej slovenske osamosvojitve je sicer svoj novi sedež dobil na Metelkovi 6, v stavbi, ki je bila vse doslej namenjena izključno različnim nevladnim organizacijam; tam so mu na voljo tri pisarne. Kot je pred časom pojasnila kulturna ministrica, je za delovanje MSO letos predvidenih 150.000 evrov, v prihodnjem letu pa 300.000 evrov, nato pa morda tudi »kakšna večja investicijska sredstva«.
Usklajevanj še ni konec
Iz MNZS so sicer že prvi dan po ponovni ustanovitvi obeh muzejev na ministrstvo naslovili pismo, v katerem so opozorili na strokovna vprašanja, povezana s predvidenim prenosom dela muzejskih zbirk. »Pridobljene muzejske zbirke so rezultat dolgotrajnega procesa, visoke strokovne usposobljenosti in spoštljivega medsebojnega sodelovanja. Gre torej za vprašanja, ki zahtevajo temeljit strokovni dialog,« so poudarili. Na ministrstvu so se takrat odzvali pomirjujoče. »Sklep določa obveznost predaje, podrobnosti izvedbe pa niso natančno opredeljene,« so javnosti pojasnili na Maistrovi. »Zato se bosta direktorja obeh muzejev dogovorila glede vseh potrebnih postopkov in tehničnih vidikov predaje, s tem pa bosta zagotovila, da bodo muzejske zbirke strokovno, varno in sledljivo predane ter ustrezno shranjene.«
Kot smo izvedeli, med MNZS in MSO trenutno poteka postopek predaje gradiva prvotnega Muzeja slovenske osamosvojitve, glede gradiva, ki je vključeno v obstoječe zbirke MNZS, pa še »potekajo strokovna usklajevanja«. Kakor so nam na kratko pojasnili v MNZS, je treba pri prenosu upoštevati »načelo ohranjanja celovitosti muzejskih zbirk in z njimi povezane dokumentacije«, spoštovati pa je treba tudi veljavno zakonodajo, etična načela muzejske stroke in prevzete obveznosti do darovalcev, avtorjev in drugih imetnikov pravic. »Cilj je zagotoviti odgovorno upravljanje kulturne dediščine in kakovostno izvajanje javne službe obeh muzejev.«