V petek se je uradno sklenil program letošnjega projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) v Novi Gorici in Gorici. O njegovi uspešnosti bo mogoče dokončno soditi šele čez čas, toda vseeno ni dvoma, da je ponudil več pomembnih dogodkov.
05. 12. 2025, 19.38
Ingrid Mager
Po tistem, ko se je v petek vsaj uradno spustila zavesa čezmejne evropske prestolnice kulture v Novi Gorici in italijanski Gorici, se seveda neizogibno zastavlja vprašanje uspešnosti te velike prireditve, a tudi dediščine, ki jo bo pustila za seboj. Enoznačnega odgovora v resnici ni. Številke sicer delujejo obetavno, samo uradni program GO! 2025 je denimo obsegal okoli 870 dogodkov, kar je bistveno več od prvotnega načrta, in pritegnil več kot milijon obiskovalcev, še pol milijona pa so jih našteli na številnih spremljevalnih vsebinah, med katerimi so bili tudi različni množični dogodki, ki niti niso imeli kake neposredne zveze s kulturo. Poročajo tudi o opaznem povečanju števila nočitev in na splošno živahnem obisku.
Vsekakor je mogoče zapisati, da je bila ponudba v celoti gledano obilna, sploh glede na razmeroma skromna programska in režijska sredstva (manj kot 20 milijonov evrov v petih letih), v primerjavi z drugimi kulturnimi prestolnicami. V njej tudi ni manjkalo presežnih in edinstvenih dogodkov (nekatere izpostavljamo v nadaljevanju), končne učinke gostega, a hkrati vseeno začasnega »kulturnega tkiva« pa bo nemara mogoče resneje oceniti šele čez čas.
Evropska prestolnica kulture in razstava Mesto na meji. Foto: Nataša Bucik Ozebek
Sodbo bo dala prihodnost
Če novogoriško prestolnico malce čez palec primerjamo s tisto, ki jo je leta 2012 pripravil Maribor skupaj s partnerskimi mesti, lahko ugotovimo, da je Nova Gorica priložnost vsaj v infrastrukturnem smislu bolje izrabila, saj je z več kot 200 milijoni evrov občinskih, državnih in evropskih sredstev (tudi) na račun »leta kulture« izpeljala obsežno prenovo javnih površin in prej degradiranih območij, pridobila pa tudi nekaj novih kulturnih prizorišč – od letnega amfiteatra do muzejskega ter konferenčnega centra. Glavni izziv pa bo, kako te prostore (tudi v prihodnjih letih) napolniti z ustrezno vsebino, kar bo seveda delno odvisno od finančne podpore mesta oziroma države, a vsaj delno tudi od odgovora na vprašanje, ali je evropska prestolnica v svoje vsakdanje okolje – denimo skozi procese, uvide, sodelovanja ali projekte – prinesla trajnejšo krepitev lokalne kulturne in umetniške produkcije; prav to bo na dolgi rok tudi eno od meril njene resnične uspešnosti.
Predstava Brezmejno telo v izvedbi MN Dance Company. Foto: Klemen Batagelj
Za zdaj se sicer zdi, da v Novi Gorici kulturo vidijo kot dovolj pomembno gonilo bodočega razvoja: navsezadnje bo v mestu ena od dveh lokacij pred nedavnim ustanovljenega »decentraliziranega« nacionalnega zavoda za sodobne plesne umetnosti, čeprav še ni docela jasno, ali bo to pripomoglo tudi k uresničitvi želje po ohranitvi stalne poklicne plesne skupine, kot je bila zasnovana za potrebe evropske prestolnice.
Trenutno najnovejši del Dodekalogije je predstava 1982, ki jo je Tomi Janežič zrežiral v SNG Nova Gorica. Foto: Peter Uhan
Aleksander Gadžijev, kulturni ambasador
Na Trgu Evrope v Novi Gorici je 17. julija odmevno nastopil pianist svetovnega slovesa Aleksander Gadžijev. Glasbenik iz goriškega okolja je bil izbran tudi za kulturnega ambasadorja letošnje EPK. Spektakelski koncert so poimenovali Točka srečanja in na njem je pianist povezal kar 120 glasbenikov z obeh strani meje, pa tudi glasbene prijatelje iz Nemčije. Njegov drugi, bolj intimen koncert je bil 20. julija v baziliki na Sveti Gori pod naslovom Klavirske ikone. »Gadžijev je očitno umetnik, ki živi znotraj te glasbe in jo naredi za svojo. Zato so poslušalci nepremično užili vsak notni obrat,« je o koncertu zapisala Dnevnikova glasbena kritičarka Maia Juvanc.
Razstavni projekti o Zoranu Mušiču
Med osrednjimi poudarki so bili razstavni projekti o enem največjih likovnikov, rojenih na Goriškem, Zoranu Mušiču. Glavna kustosinja razstav je bila Nelida Nemec. Čeprav se je pri postavitvah razstav zapletalo in so se odprtja prestavljala, je bila v novogoriškem centru Xcenter vendarle zasnovana posebna soba, ki so jo poimenovali po Mušiču, naposled pa so na gradu Štanjel odprli še razstavo Telesa pokrajin, kjer so bile na ogled slike in grafike iz različnih obdobij Mušičeve kariere. O Mušiču so razmišljali tudi čez mejo, kjer so v Palači Attems postavili razstavo Zoran Mušič – Züriška soba, dela in atelier.
Rossinijeva opera Potovanje v Reims
V čast EPK in čezmejnemu sodelovanju so junija v Novi Gorici na prostem uprizorili Rossinijevo opero Potovanje v Reims, v produkciji Piccolo Opera Festivala ter s sodelovanjem SNG Opera in Balet Ljubljana. Sodelovali so umetniki z obeh strani meje. Operni spektakel je oživil partituro, ki je nastala za slavnostna praznovanja ob kronanju novega kralja Karla X. Burbonskega, ki je po kronanju odšel v izgnanstvo, se ustavil in na koncu tudi umrl v Gorici. Po premieri na čezmejnem goriškem trgu so opero uvrstili v letošnjo sezono ljubljanske opere.
Razstava Mesto na meji
V novem centru Epic na goriškem Trgu Evrope so v okviru EPK postavili razstavo Mesto na meji, delo dr. Kaje Širok. Razstavo naj bi po prvih načrtih odprli že spomladi, a je zaradi zapletov z javnimi razpisi za gradbena in obrtniška dela novega centra luč sveta ugledala šele tik pred zaključkom EPK. Središče Epic je obnovljeno bivše železniško skladišče. Prav s stalno razstavo, ki skozi osebne in kolektivne zgodbe prebivalcev ponuja vpogled v vsakdanje življenje v obmejnem prostoru 20. stoletja, pa se prostor vzpostavlja kot novo urbano središče prebivalcev.
Dvanajst predstav v režiji Tomija Janežiča
Največji – in bržkone tudi najbolj ambiciozen – umetniški projekt kulturne prestolnice je bila Dodekalogija 1972–1983, ki jo je s sodelavci zasnoval režiser Tomi Janežič. Celoletni gledališki omnibus, sestavljen iz dvanajstih avtorskih predstav, uprizorjenih doma in v tujini, je kot »transgeneracijska dokumentarna fikcija« prepletel lokalne in globalne dogodke iz 70. ter 80. let z osebnimi zgodbami in spomini, pri tem pa prek mreže življenjskih usod oblikoval prav poseben poklon Novi Gorici. Formati uprizoritev so bili zelo raznoliki, od instalacije za enega gledalca in komornih predstav pa do velikega enkratnega dogodka na novogoriškem stadionu.
Plesni premisleki skozi Brezmejno telo
Eden osrednjih dogodkov uradnega programa prestolnice je bila plesno-glasbena predstava Brezmejno telo v izvedbi MN Dance Company, ki je bila izvedena julija ob Pomniku miru na Cerju, koreografsko pa sta jo podpisala Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia. Uprizoritev je pomenila tudi vrhunec nekaj let trajajočega istoimenskega projekta, v katerem se je prek avdicije najprej zbral »stalni« mednarodni plesni ansambel; ta je nato skozi daljše obdobje ustvaril več celovečernih uprizoritev, krajših koreografij in plesnih filmov, tako ali drugače navezanih na premislek o razmerjih med človeškim telesom, umetno inteligenco in tehnologijo v širšem smislu.
