Dvorana Alme Karlin v ljubljanskem Cankarjevem domu je gostila sklepno dejanje letošnje Cankarjeve nagrade, namenjene najboljšemu izvirnemu slovenskemu literarnemu delu, ki je bilo v minulem letu izdano v knjižni obliki. Strokovna žirija, sestavljali so jo Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), Igor Divjak, Lucija Mandić, Diana Pungeršič in Tomaž Toporišič, se je na nocojšnji slovesnosti odločila, da med petimi nominiranimi knjigami to ugledno priznanje nameni Nini Dragičević za hibridni esej Nemogoče.
Cankarjevo nagrado lahko prejme knjiga iz sleherne od literarnih zvrsti, v katerih je pisal tudi Ivan Cankar, torej proze, lirike, dramatike ali esejistike. Poleg nagrajenega dela so bili letos v ožji izbor uvrščeni še roman Ajde Bračič Kresničevje, roman Dohtar in Povodni mož Aljoše Harlamova, filozofski roman če se ne vrneš Anje Radaljac in pesniška zbirka Nekje notri je uho Tine Volarič.
Še pred razglasitvijo zmagovalnega besedila so organizatorji nagrade – Slovenski center Pen, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ZRC SAZU ter Univerza v Ljubljani – pripravili krajši kulturni program, ki ga je glasbeno podprla Petra Vidmar, njegov osrednji del pa je bil pogovor z nominiranimi avtorji oziroma avtoricami, ki ga je vodila Tanja Tuma, predsednica Slovenskega centra Pen. Slavnostni govornik na dogodku je bil pisatelj Sebastijan Pregelj, ki je bil s svojim romanom V Elvisovi sobi tudi prvi prejemnik Cankarjeve nagrade; letos so jo podelili sedmič.
Nina Dragičević: Nemogoče
Kot je v utemeljitvi zapisala žirija, Nina Dragičević s knjigo Nemogoče vzpostavi izrazito relevanten in aktualen premislek o enem izmed najbolj spregledanih fenomenov slovenske kulturne zgodovine: sistematičnem izbrisu skladateljic iz kolektivnega spomina. »Pri tem ne ostaja zgolj pri reviziji zgodovinopisnih vrzeli, temveč z natančno dokumentarnostjo, hkrati pa skozi nenavadno in avtorsko prepoznavno esejistično metodo razkriva mehanizme, ki so to odsotnost proizvedli kot ideološki konstrukt.«
S prepričljivo kombinacijo eseja, pripovedi, arhivskega gradiva in poetičnih intervencij tako Nina Dragičević razpira prostor, kjer odsotnost postane dokaz prisotnosti. »Njena analiza ne temelji na enostavni rehabilitaciji prezrtih imen, temveč vključuje radikalni razmislek o pogojih možnosti umetniške kanonizacije. S tem presega raven literarnega ali muzikološkega prispevka in se umešča v širši diskurz o kulturnem kapitalu, družbeni produkciji vednosti ter razmerjih moči, ki določajo, kdo sme vstopiti v zgodovino,« dodaja žirija. »Posebna vrednost knjige je v vztrajnem razkrivanju paradoksa, da so skladateljice ves čas prisotne, izvajane, celo priznane, hkrati pa so bile izrinjene sam rob kulturne semiosfere. Avtorica pokaže, da to odrivanje na skorajda neviden rob ni naključno, ampak je del dolgotrajnega delovanja mizoginih struktur, ki so ženskam sistematično onemogočale dostop do kulturnega kapitala.«
Kot so poudarili v utemeljitvi, je Nemogoče zato dragocena knjiga, ki na novo vzpostavlja zgodovino. »Odlikujeta jo kritična ostrina in hibridna forma, ki širita meje literature in teorije, s tem pa odpirata dragocen prostor za premislek o tem, kako nastajajo in se vzdržujejo kulturni kanoni in kdo je iz njih izbrisan. S tem bistveno prispeva k razumevanju slovenske umetnosti in družbe.«