Torkov dogodek v Linhartovi dvorani, kjer bo šansonjerka Vita Mavrič gostila še Mio Žnidarič, Alenko Godec in Jureta Ivanušiča; na odru bosta še Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija, vse skupaj pa bo glasbeno vodil Jaka Pucihar. To bo premierna predstavitev njenega novega, devetega albuma, ki bo izšel naslednje leto. Hkrati bo praznovala osebni jubilej, šestdeset let, ter še trideset let umetniškega sodevanja s pianistom Puciharjem.
Slovenski šanson
Vita Mavrič je dolga leta umetniško vodila gledališče Café teater, bila je pobudnica festivala šansona La vie en rose, njen doprinos pa je v tem, da je uspela šanson, glasbeno-pesniško zvrst iz frankofonskega kulturnega prostora, ukoreniniti v slovensko okolje – prepletla je glasbo, slovensko poezijo in lastno igralsko interpretacijo, ter mu tako dala samostojen, prepoznaven izraz.
Iz zgolj običajno koncertne interpretacije je šanson prenesla v glasbeno-gledališko formo oziroma vizualno-odrsko-scensko izražanje. Tu lahko iščemo razloge, čemu so njeni koncerti vedno razprodani, in da ima kot le malokdo pri nas svojo zvesto publiko, ki ji sledi vseh njenih štirideset ustvarjalnih let. K šansonu pa je vedno znala pritegniti tudi nove mlade glasbene ustvarjalce in poustvarjalce, kot tudi obiskovalce, ki so v tej zvrsti ustvarjali oziroma jo spoznavali v svežih, sodobnih preoblekah.
Podčrtano s šansonom
Na vsak projekt se Vita Mavrič pripravlja perfekcionistično in skozi leta se jih je na temo šansona nabralo že veliko. Začelo se je s projektom Poje šansone in socialne pesmi Urbana Kodra (1994), za največjega pa je obveljal glasbeno-gledališki spektakel s filmom in baletom v režiji Matjaža Pograjca z naslovom Nekoč bili smo v maju, ki ga je posvetila svojemu dolgoletnemu sodelavcu pianistu Borutu Lesjaku. Igral je simfonični orkester, dirigiral pa je njen prijatelj in veliki maestro Mojmir Sepe, ki je bil tudi skladatelj in avtor glasbenih aranžmajev. Projekt se je pozneje znašel na zgoščenki z naslovom Sem, kakršna sem - zanj je prejela viktorja za posebne dosežke, tri zlate peteline in srebrni CD ZKP RTV Slovenija.
Med poznejšimi projekti so bili Hrepenenja (2001), ki ga je posnela skupaj s pianistom Bojanom Goriškom, šlo je za zgoščenko s šansoni Bertolda Brechta in Kurta Weilla. Mandeljni in rozine (2007) je bila plošča z judovskimi šansoni/klezmer glasbo, ki jo je ustvarjala skupaj s Kvartetom Akord. Zelo odmeven pa je bil tudi projekt Vitomil Zupan: Šlagerji in pesmi iz zapora (2015), ki je nastal skupaj s kantavtorjem Janijem Kovačičem, s katerim sta leta 2023 ustvarila še en odmeven projekt Kontra‑Alba. Projekt Sprehod (2017) je nastal ob njeni 30. obletnici umetniškega delovanja. Za projekt z Ježkovimi šansoni Ne smejte se, umrl je klovn (1992) je prejela Župančičevo nagrado, leta 2000 pa so ji podelili Ježkovo nagrado za celoten ustvarjalni opus.
Skupaj z bratom in poklon Jaki Puciharju
Presek vseh njenih projektov se bo ta torek znašel na retrospektivnem koncertu v Cankarjevem domu, ki ga bo zabelilo dolgo pričakovano odrsko druženje z bratom pisateljem in pesnikom Vinkom Möderndorferjem; na sporedu bodo tudi njegove pesmi (eden od verzov se glasi: »Zastor – spusti se sredi poklona!«), ki jih je uglasbil pianist Jaka Pucihar. Je avtor tudi vseh priredb na njenih zadnjih albumih in soustvarjalec večerov La vie en rose, sicer pa je redni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. In za teh trideset let odrskega prijateljstva se bo Vita Mavrič zahvalila tudi Puciharju.
Na sporedu bodo še dela ključnih domačih in tujih avtorjev šansona: že omenjenih Janija Kovačiča in Boruta Lesjaka ter Jacquesa Brela, Lea Ferréja in še enega šansonjerkinega dolgoletnega prijatelja Arsena Dedića. Dogodek je nastal v produkciji Teatra, Radia Slovenija 1. Program ter Cankarjevega doma.
