Steve Cropper je eden od dveh deležnikov iz sveta zabave, ki sta imela vzdevek Polkovnik. Drugi je bil menedžer Elvisa Presleyja. In vzdevek je zgovoren. Poosebil je profesionalizem in disciplinirano minimalističen pristop do igranja kitare. Imenovali so ga tudi oče ritem kitare. Bolj kot po soliranju je bil znan po kitarskih frazah, na katerih so bile utemeljene svetovne uspešnice, kot na primer Soul man dueta Sam & Dave, Do the funky chicken Rufusa Thomasa, In the midnight hour v izvedbi Wilsona Picketta, kar je obenem ena od svetovno znanih skladb, katere soavtor je bil. Njegovo igranje kitare je zabeleženo na posnetkih številnih velikanov, kot so Delaney & Bonnie, José Feliciano, Peter Frampton, Art Garfunkel in Paul Simon, Richie Havens, Etta James, Albert in B. B. King, John Lennon, Aaron Neville, Roy Orbison, Dolly Parton, Leo Sayer, Jeff Beck, Percy Sledge, Ringo Starr, Rod Stewart, The Manhattan Transfer … »Popoln,« ga je na kratko označil s komplimenti pregovorno skopi Keith Richards. Skladno s podobo minimalista in ekipnega človeka je tudi, da skozi kariero ni zamenjal veliko kitar oziroma da je bil ves čas zvest formatu kitare fender telecaster.
Rasno mešana zasedba
Cropper je bil človek iz ozadja. Kot so zapisali v reviji Rolling Stone: »Skrivna sestavina nekaterih največjih rock in soul skladb.« Inštrumentalist, ki ni nikdar pel. Nekomu, ki ga ne pozna po imenu, a je približno spremljal pop glasbo, bi ga morda res lahko predstavili kot kitarista v tisti zasedbi, ki je imela na basu malega kodravega basista s pipo v ustih in je izvajala inštrumentalno skladbo Green onions. Donald »Duck« Dunn je bilo ime basistu, Cropperjevemu prijatelju in partnerju od najstništva naprej, medtem ko se je njuni skupini, taisti, ki je nastopila tudi v filmu Blues brothers, reklo Booker T. & the M. G.'s.
M. G.'s so bili ena prvih rasno mešanih severnoameriških glasbenih zasedb. Medtem ko sta bila Cropper in Dunn belca, sta bila bobnar Al Jackson in multiinštrumentalist oziroma organist Booker T. Jones temnopolta. Gre za četverico, ki je zgodovino popularne glasbe zaznamovala bistveno bolj, kot bi ji manj seznanjeni sledilec pripisal, kar pa v primeru popularne glasbe iz ZDA ni izjema. Osupljiv delež glasbe, ki je skozi šestdeseta in sedemdeseta leta krojila glasbene lestvice v ZDA in po svetu, so odigrali isti anonimni studijski glasbeniki, ki so malodane dežurali v studiih. Producenti niso imeli časa, denarja in živcev, da bi snemalne ure zapravljali z manj veščimi glasbeniki, čeravno je šlo za Beach Boyse. Tako so slednjim, kot mnogim drugim, v studiu igrali člani posadke iz Los Angelesa, ki se je imenovala Wrecking Crew. Podobno je delovala založba Motown iz Detroita, za katero je snemala studijska ekipa, znana pod imenom Funk Brothers, medtem ko sta v Memphisu delovali dve znameniti studijski skupini. Eni so bili Memphis Boys, ki jih je med drugim slišati na skladbah, kot so In the ghetto Elvisa Presleyja, Son of the preacher man Dusty Springfield in Sweet Caroline Neila Diamonda. Booker T. and the M. G.'s so bili druga posadka iz Memphisa in neposredna konkurenca Funk Brothersom, saj je bila založba Stax, za katero so snemali, največja konkurenca detroitskemu Motownu, obe založbi pa sta prispevali največji delež klasik soul glasbe. Če je Motown produciral severnjaški, je Stax produciral južnjaški soul.
Studijska skupina z uspešnico
Leta 1941 rojeni Cropper se je v Memphis z družino priselil pri devetih letih. Prvo zasedbo je leta 1958 sestavil kot najstnik, imenovala se je Mar Keys in je bila prav tako rasno mešana. Že njim je leta 1961 uspel preboj v vrh ameriške lestvice z inštrumentalno skladbo Last night, obenem so Mar Keys postali prva hišna zasedba založbe Stax oziroma so se leta 1962 preimenovali v Booker T & M. G.'s, čeprav je tudi prvo ime ostalo v veljavi. Če je skladba vključevala pihala in druge inštrumentaliste, med njimi tudi Isaaca Hayesa na orglah, so bili Mar Keys, brez njih so bili Booker T.
Slednji so se od drugih studijskih skupin razlikovali tudi po tem, da so imeli samostojno uspešnico, skladbo Green onions seveda. Nastala je tako, da je posadka čemela v studiu, nezadovoljna s tem, kar ji je uspevalo posneti s pevcem, za katerega so igrali tistega dne. V predahu so se začeli poigravati s temo, katere avtor je bil klaviaturist Booker T., ki je tako ali tako veljal za glasbenega genija. Tonski mojster v kontrolni sobi je, ne da bi glasbeniki to vedeli, stisnil gumb za snemanje in uspela jim je skladba, ki je zasedla prvo mesto na ameriški rhythm and blues lestvici in danes velja za standard.
Istega leta, torej 1962, v katerem je izšla Green onions, sta Cropper in posadka posnela tudi prvo uspešnico z Otisom Reddingom. These arms of mine se je reklo baladi, ki je med drugim prispevala, da se je Reddinga oprijel vzdevek mr. Pitiful, kar bi v slovenščini pomenilo ubog ali obžalovanja vreden. Tako se imenuje tudi skladba, ki jo je prav tako zložil Cropper. Redding je bil eden prvih temnopoltih soul zvezdnikov, ki so posegli po belopoltem občinstvu in prav tako po rock občinstvu. Njegov nastop na festivalu Monterey leta 1967 velja za nekaj najbolj kultnega, kar je zgodovina zabavne glasbe ponudila, in seveda sta ga na njem spremljala Cropper in posadka.
Redding je umrl v letalski nesreči decembra 1967, ko je njegovo zasebno letalo padlo v jezero Monona v zvezni državi Wisconsin. Zvezdnik in nekateri člani spremljevalne zasedbe, med katerimi ni bilo Cropperja, so leteli na nastop v Cleveland. Vsega tri dni pred nesrečo sta s Cropperjem posnela soavtorsko skladbo (Sittin' on) the dock of the bay, ki je veljala za nedokončano. Po zvezdnikovi smrti se je Cropper vrnil v studio, naknadno posnel zvok galebov in valov ter skladbo plasiral na trg, kjer je posthumno zasedla prvo mesto severnoameriške lestvice.
