»Nihče ni debel in ne izgleda slabo. Osupljivo,« »Slika iz časa, ko kultura tolp in droge še niso načele populacije,« ali pa »Kako so vsi naravni!?« so trije od tipičnih komentarjev pod številnimi posnetki iz Wattstax festivala, ki se je na današnji dan leta 1972 zgodil v Los Angelesu in ki velja za črni Woodstock. Tudi o Wattstaxu se je vzporedno snemal dokumentarni film.
Nastopili so izključno temnopolti izvajalci. Tudi med instrumentalisti, ki so spremljali pevce, je belopolte glasbenike na posnetkih težko izslediti. Na posnetku Rufusa Thomasa, ki je kot veteran letnika 1917 pri petinpetdesetih, s srebrnimi zalizci in plešo nastopil v rožnatem sakojčku, kratkih šolarskih hlačah in v rožnatih škornjcih, se da v ozadju videti svetlolasega hipija, ki se pa bolj zdi kot del pomožno osebje. Prav ob Thomasovem izvajanju velike uspešnice Do The Funky Chicken, so obiskovalci preskočili ograjo in površino, na katero so sicer smele stopati zgolj noge ameriških nogometašev, spremenili v največji disko klub na prostem do tedaj. Kaj si je mislil urejevalec trave lahko zgolj špekuliramo. Potem ko je Thomas s svojo avtoriteto posredoval iz odra, so se ljudje vrnili nazaj na tribune. In niso več uletavali.
Požiganje in streljanje na gasilce
Thomas je bil veteran založbe Stax iz Memphisa, pb Atlanticu najbolj konkurenčne založbi Motown Records iz Detroita. Če je bila detroitska produkcija slajša in prepoznavna po skladbah ter glasovih Marvin Gaya, Diane Ross, Smokeya Robinsona in kasneje Michaela Jacksona, so v Memphisu nizali obče le malenkost manj komercialne vendar za strožje ljubitelje soul glasbe celo bolj prepričljive skladbe. Osnovi glas Staxa je bil Ottis Redding, v nadaljevanju ali sočasno pa Isaac Hayes, omenjeni Rufus Thomas, njegova hči Carla, duo Sam and Dave, Eddie Floyd in zasedba Booker T & The M.G.'s, ki je bila pretežno belopolta, a je bila vseeno studijska zasedba založbe in je igrala na malodane vseh velikih uspešnicah. In zanimivo. Na festivalu založbe so nastopili malodane vsi, razen bele hišne zasedbe.
Podjetneži iz Memphisa, ki so ravno odprli pisarno na zahodni obali, so iskali promocijski dogodek in se zategadelj obrnili na organizatorje Watts festivala, ki je v Los Angelesu že deloval vse od leta 1968. Obeleževal je ulične nemire, ki so se zgodili avgusta 1965 v Los Angelesu, kar je bil prvi kolektivni izbruh agresije s strani temnopolte skupnosti, kot reakcija na policijsko agresijo.
Zaplet se je zgodil, ko je policist na motorju zaustavil avtomobil s temnopoltim voznikom, ki je bil pijan in v družbi brata. Ker se je to zgodilo vsega dve ulici od njegovega doma, je na prizorišče prišla tudi voznikova mama, ki je sina sprva oštela zaradi vožnje v opitem stanju, ko je videla, da so policisti do sina nasilni, je pa nasilna postala tudi sama. Enemu od policistov je strgala srajco.
Vmes se je nabrala množica drugih prebivalcev soseske, ki so začeli policiste žaliti in obmetavati s kamenjem, kar se je stopnjevano nadaljevalo in širilo. Po soseski je na primer tudi završalo, da je nek policist obrcal neko nosečnico, kar je, čeravno lažna vest, dodatno podpihnilo vročico avgustovske noči. Začelo se je zaustavljanje avtomobilov belopoltih, nadlegovanje, pretepanje, plenjenje in pa predvsem požiganje. »Burn, baby, burn,« se je glasilo vodilno geslo,
Prebivalci so streljali na gasilce, ki so poskušali pogasiti požare. Na ulice je stopilo 14.000 pripadnikov nacionalne garde in uvedena je bila policijska ura. V pet dnevnih nemirih je umrlo štiriintrideset izključno temnopoltih državljanov. Lekciji iz obeh strani sta si bili zgovorni. Država je na koncu pokazala silo, prav tako pa so temnopolti pokazali državi, da so sposobni biti kolektivno agresivni na rasni osnovi. Dogodek je bistveno vplival na demografijo losangeleških mestnih četrti. Rapersko znamenita četrt Compton je do nemirov v Wattsu veljala za četrt belega srednjega razreda, nakar so se po letu 1965 belci iz nje začeli izseljevati in črnci prevladovati.
Naskok na olimpijski štadion
Čeravno na prvi posluh lahko zveni celo kot spakedranščina na Woodstock je festival Wattstax torej ime dobil z enostavno združitvijo imen dveh pogodbenikov. Organizatorji so sprva razmišljali o prireditvi za vsega nekaj tisoč ljudi, vendar so njihovi zvezdniki eden za drugim začeli potrjevati udeležbo in začeli so verjeti, da lahko napolnijo olimpijski štadion v Los Angelesu. Uprava štadiona ni verjela, da jim lahko uspe: »Niso imeli nobenega spoštovanja do nas – nobenega. Mislim, da so nam štadion dali samo zato, ker niso pričakovali, da ga lahko polnimo. Ko je postalo jasno, da nam ga bo, so prišli k nam in rekli, da ne moremo nastopiti, vendar smo imeli v pogodbi na srečo klavzulo, da se niso mogli izogniti dogovoru,« je povedal Al Bell, solastnik Staxa.
Glasbeni poslovnež ima v opisu del in nalog ovohavanje duha časa in leta 1972 je bilo v obtoku kar nekaj spodbudnih informacij. Glasbeni posel in politika sta si uradno prvič podala roki leta 1970 na newyorškem Festivalu za mir in leto zatem se je zgodil koncert za Bangladeš, kar je pomenilo nov način promocije glasbe skozi humanitarnost. Tudi izkupiček Wattstaxa je bil namenjen humanitarni dejavnosti, medtem ko je za prisotnost politike poskrbel Jesse Jackson, kasnejši dvakratni predsedniški kandidat, ki je imel govor.
Obenem je šlo založbi Stax odlično. Isaac Hayes je za skladbo za film Shaft leta 1972 kot prvi afroameričan prejel tako Oskarja za glasbo kot Grammya. Obenem je imel Hayes kot glavna zvezda večera, ki se je na odru pojavil v srajci iz suženjskih verig, na dan koncerta tudi rojstni dan. Nasploh je kolektivna samozavest afroameričanov zrasla, mestoma celo tja do občutkov večvrednosti. Imeli so svoje zvezde. Predvsem športnike in glasbenike, pa tudi igralce. Shaft je bil prvi temnopolti filmski super junak, Muhammad Ali se je vrnil v ring. Tudi generacija mladeži je bila nova, druga, odrasla in osvobojena s hipijevsko kontrakulturo šestdesetih ter politično osveščena z zapuščino gibanja za državljanske pravice ali junaki, kot je bil Malcolm X. Na štadionu se je zbralo 100.000 ljudi, posnetki koncerta so pa hkrati bržkone najboljša zbirka živih nastopov črnske soul glasbe, plesnih gibov, mode in košatih afro frizur kot lasulj norih peroksidnih odtenkov.
